Piškotki

Da bi vam lahko nudili popolno uporabniško izkušnjo, uporabljamo "piškotke" (cookies).
Z nadaljnjo uporabo našega portala se strinjate z uporabo piškotkov.

Koleraba  -  podzemna slast

Koleraba - podzemna slast

Podzemna slast za zimski čas kljub svojim prehranskim superlativom ni posebno cenjena.

20.02.2012, Dario Cortese | Foto: Dario Cortese
Prav zato se lahko dogovorimo, da bo odslej drugače. Najprej, kolerabo damo še kam drugam kot v šaro, jo stisnemo v sok, spečemo, skuhamo. Kar se njene prehranske moči tiče, bi jo lahko jedli vsak dan. Ampak lepo po vrsti.

Za spodbudo se najprej spoglejmo z njenimi zdravilnimi lastnostmi in podobnimi prehranskimi značilnostmi. Koleraba je sladka, ker vsebuje celo za korenasto zelenjavo veliko sladkorjev in niti škroba ji ne manjka. V njej je skoraj toliko vitamina C kot v limonah, zaradi česar je najsvetlejša izjema med zimsko zelenjavo. Vsebuje karotenoide, ki ji dajejo sončno barvo, in žveplove spojine, ki ji dajejo ostrino. Vlaknine so tiste, zaradi katerih koleraba ne podpira zimske lenobe na področju prebave.

Skratka, koleraba je za naše telo zelo koristna zelenjava. Izboljšuje in pospešuje prebavo, krepi sluznice in zelo koristi dihalnim potem, »ščetka« ožilje in zmanjšuje količino trigliceridov in holesterola v krvi, zaradi antioksidantov deluje preventivno pred rakom. Izkaže se kot zelo koristna hrana za sečila, saj spodbuja izločanje vode, učinkuje razkuževalno in deluje proti pesku in ledvičnim kamnom. Največ takšne zdravilne moči ima presna koleraba, najbolje v obliki sveže stisnjenega soka, in seveda ob rednem uživanju. Malo kolerabe zdaj in kdaj potem ne bo bistveno vplivalo na dogajanja v telesu.

Kolerabo (Brassica napus) uvrščamo med zeljevke. Je dvoletna rastlina, ki v prvem letu rasti nakopiči hranila v korenini – gomolju, v drugem letu pa iz njega požene steblo, cveti in tvori semena. Je zelo stara kulturna rastlina, ki so jo po vsej verjetnosti vzgojili iz zelja z odebeljenim steblom. Vrh korenaste korenine ima vrat, iz katerega rastejo listi. Znotraj je oranžna ali rumena. Za mraz ni občutljiva. Dokler niso poznali krompirja, je bila glavna hrana revnih kmetov in živine. Vse do dandanes se je obdržal njen sloves hrane za reveže.

Na primeren pridelek kolerabe pomislimo že sredi pomladi, ko semena posejemo v lahka tla, prejšnje leto pognojena z uležanim gnojem. Vznikle rastlinice razredčimo na razmik od 20 do 30 cm. Izruvane rastline niso za na kompost, temveč za na solato, kot odlična mlada zelenjava. Koleraba glede oskrbe ni posebno zahtevna, ves čas pa moramo biti pozorni na to, da so tla dovolj vlažna. Razen tega ji poletna vročina ne godi preveč, zato si lahko najčvrstejši pridelek kolerabe obetamo v hribovskih krajih s hladnejšim podnebjem, kajti preveč toplote jo hitro požene v cvet.

Za prehrano izruvamo že mlade poletne gomolje; liste, ki so izjemno bogati z bioaktivnimi snovmi, vendar tudi močnega okusa, v manjših količinah sočimo s korenčkom. Kolerabo pustimo v zemlji do jeseni, nato gomolje izruvamo in shranimo v hladnem in ne presuhem prostoru. Ker je zelo odporna proti nizkim temperaturam, jo lahko pustimo v zemlji vso jesen do zime, vendar v tem primeru postane trša in rada oleseni.

Kolerabo napadajo enaki škodljivci kot druge zeljevke. Najpogostejši so bolhači, ki jim teknejo mladi poganjki sejančkov. Pogosto jo v sušnem, toplem obdobju s hladnimi nočmi rada napade tudi pepelnata plesen, ki jo prepoznamo po belem poprhu na listih in steblu. V mokri prsti, v kateri zastaja voda, ali če so tla prekisla, se na rastlinah pojavi golšavost, ki lahko popolnoma uniči pridelek. Če je notranjost rastlin sivo rjava, gnije in smrdi ali je celo votla, to pomeni, da zemlji primankuje bora.

Kolerabe je rado veliko. Če ne z domačega vrta, pa s kmetije, ki naj bo po možnosti ekološka. Sploh je koristno, če se za določeno količino domenimo že vnaprej. Če doma nimamo primernega prostora za hranjenje, se na kmetiji dogovorimo tudi za hranjenje in jo jemljimo postopoma, saj se koleraba v zasipnici ali hladni kleti ohrani dalj časa in ji količina sestavin ne upada, tako kot v toplejšem in bolj suhem prostoru.

Torej, za zdravje redno pijemo sveže stisnjen kolerabni sok. Od dva do tri decilitre na dan, v dveh ali treh odmerkih, bo dovolj. Seveda kolerabo skuhamo v šari, pripravimo kolerabno enolončnico, ki je tradicionalno doma na Notranjskem, jo spečemo kot krompir ali skuhamo v sopari. V vsakem od teh primerov jo olupimo. Sok, ki ga stisnemo iz kolerabe z lupino vred, je pekoč in bolj grobega okusa. Enolončnicam in juham dodajamo olupljeno in na kose narezano kolerabo, sicer pa jo spečemo ali skuhamo z lupino vred ter olupimo kasneje. Nikakor ne pozabimo, da je koleraba odlična tudi surova. Olupljeno naribamo v solate vseh vrst, vendar s količino ne pretiravamo, ker je surova težje prebavljiva.

Poleg odebeljenih gomoljev nam pri kolerabi pridejo prav še mladi poganjki. Ko začnejo vrh korenov odganjati mladi listi, jih za svežo pikantnost dodamo solatam. Morda sploh ni odveč, če nekaj kolerab načrtno spremenimo v liste. Gomolje »posadimo« v zabojček z vlažno mivko ali zemljo. Damo ga na topel prostor in od dva do tri tedne opazujemo, kako se poganjki večajo in daljšajo. Lahko se pa pustimo presenetiti in zabojček pokrijemo s primerno veliko posodo, pod katero se bodo v približno istem času razvili obeljeni poganjki. Uporabljamo jih za dodatek solatam in režemo toliko časa, dokler odganjajo iz kolerab.

 

Recept: koleraba z maslom
Gomolje narežemo na četrtine in jih skuhamo v sopari, da se zmehčajo. Nato jih olupimo, narežemo na manjše rezine in jih ponudimo zabeljene z maslom. Jedi se prileže ščepec zdrobljenega suhega zelišča, na primer majarona, ali malo svežega peteršilja. Namesto z zeliščem jo lahko začinimo s poprom, z muškatnim oreškom ali s podobno »prodornejšo« začimbo. Ker je koleraba naravno sladka in prijetnega okusa, je ni treba soliti.

Komentarji

Za komentiranje se moraš prijaviti.
November 2014

November 2014

RSS Facebook

© 2012 Salomon d.o.o.

Vse pravice pridržane