Japonska medvejka

Majhni, preprosti, trpežni

Zakaj bi morali na vrtu imeti po vsej sili posajeno nekaj posebnega?

Nekaj, kar zbuja občudovanje sosedov, potrebuje pa prav določeno vrsto zemlje (ki je nimamo), zimsko zaščito (za katero smo vsako leto prepozni) in škropljenje (ki se nam upira)? Tudi takšni grmiči so, ki uspevajo vsakemu začetniku. Nič posebnega niso, zato pa nikoli ne zrastejo v težavo. Ne po velikosti in ne po muhavosti.

Z majhnimi ni težav. Zanje se vedno najde vrzel v skupini na robu trate, na mešani gredi s trajnicami, v zasaditvi ob skalnjaku. V skopo odmerjenem prostoru atrija ali celo korita na blokovskem balkonu je še kako pomembno, v kaj bo zrasla novo kupljena sadika. Ko pride pred vrata pomlad, se v strastnem vrtnarju prebudi gon po novem; tudi če ima velik vrt, je bolj praktično, da žgočo željo potolaži z nakupom nečesa trajno majcenega kot pa s še eno rdečo bukvijo. V prispevku na kratko predstavljamo nekaj preprostih in nezahtevnih grmičkov, ki nam s cvetjem, z listjem in s postavo lahko pričarajo veliko veselja.

Suha in nerodovitna zemlja je za zgodnjo reliko (Cytisus praecox) čisto dovolj dobra. Grm sestoji iz metle tankih, živahno zelenih vejic, ki nas spomladi razveselijo z obiljem živahnega rumenega cvetja. Sortne različice ima tudi bledo rumeno, oranžno, vijolično rjavo ali dvobarvno cvetje. Po cvetenju grm pošteno porežemo in nikoli ne bomo imeli težav s tem, da bi nam zrasel previsoko. Vsakoletno obrezovanje je tudi jamstvo za vsakoletno cvetenje.

Razprta dlan – znak prijateljstva in sožitja. In rumena – barva sonca in veselja. Prvo ima petoprstnik (Potentilla fruticosa) v listkih, drugo v cvetovih. Ne sonce ne suša mu ne škodita. Rodovitno prst mu pa le privoščimo, bogato bo poplačal, ko bo cvetel od maja do septembra. Komur je običajna rumena dolgočasna, naj si poišče sorte z belimi, rožnatimi ali rdečimi cvetovi. Da bi grm ostal čvrst, ga pred pomladjo postrižemo. Mlade vejice prikrajšamo za tretjino.

Pri japonski grmasti medvejki (Spiraea nipponica 'Snowmound') zrastejo poganjki malo nad meter visoko, nato pa se naslednjo pomlad pod težo cvetov prevesijo. Konec maja je videti kot širok puhast kup svežega snega – na to namiguje tudi angleško sortno ime. Po nekaj letih smemo kup po cvetenju temeljito »pokidati«. Dobro se bo obrasel!

Da ne bi mogel majhen grmiček lepo in dišeče cveteti? Seveda lahko, kar nam dokazuje pritlikavi španski bezeg (Syringa meyeri 'Palibin'). Cvetovi poznajo vse presežnike španskega bezga, le celostna izvedba je manjša. Zraste nekaj višje od enega metra. Če nam je meter in pol preveč, vzamemo po cvetenju škarje v roke in izrežemo nekaj debelejših vej.

Pa ni vse v cvetju, tudi listi so rastlini v lep okras. Thunbergov češmin poznamo v rdeči izvedbi, kar dokazuje mnogo živih mej po Sloveniji. Obstaja pa tudi sortna posebnost Berberis thunbergii 'Aurea', ki je nežna plavolaska med robavsastimi češmini. Rumeno zelene liste ima in manjšo, gracilno postavo. Da je ne opeče sonce, ji privoščimo lego v senci. Le prijazna ne zna biti bolj od drugih češminov, saj se že rodi s tako pasjimi bodicami!

Rumene liste z bronastim prelivom ima japonska medvejka Spiraea x bumalda 'Gold Flame'. Grmiček je lep prav zaradi finega listja v trajno prelivajoči se barvi. Barvna igra na listih je lepša pri grmičkih, ki rastejo v polsenci. Od poletja do začetka jeseni se na grmičku kažejo dežnički rožnato vijoličastega cvetja, a bi bil tudi brez njih grmiček razširjen in priljubljen. Če se v grmu pojavi vejica s samimi zelenimi listi, jo v celoti izrežemo.

Primer grmiča s plodovi naj bo pokec (Symphoricarpos albus). Septembra se na njegovih tankih vejah pojavijo za frnikole debeli beli biseri. Za ogrlico na damskem vratu ravno niso, saj je notranjost gobasta in vlažna. Na grmu pa so videti malo staromodno, a prav imenitno. Ptiči plodov ne marajo, zato lepšajo vrt vse dotlej, dokler jih ne uniči mraz. Če bi bil pokec za gojenje zahteven, ne bi nastopal v tem članku.

Zaključimo s pušpanom (Buxus sempervirens), ki je tako preizkušena klasika, da se z njim ne moremo opeči. Pušpan je večen. Evropske vrtove krasi že stoletja, pa naj ga vrtnarji leto za letom mučijo z obrezovanjem ali pa pozabljenega prepustijo samega sebi. Njegova zelena barva je enako sveža in privlačna poleti in pozimi. Uspeva pa povsod, kjer je mogoče z motiko pokopati v zemljo.

Komentarji