Plamteče plamenke

Plamenk smo vajeni z vrtov naših babic. A odtlej se je njihova pestrost bistveno povečala.

Podobno kot nas pozimi radosti pogled na zasnežen vrt, poln ptičev, ki obiskujejo krmilnico, pridno brskajo za semeni in se živahno spreletavajo po vejah, tako nam zaigra v srcu, kadar poleti opazujemo, kako na naše cvetlice sedajo metulji, čmrlji in čebele. A tako kot pozimi ne bo ptic na vrtu, če jim ne bomo postavili krmilnice in je redno polnili, bodo tudi poletni dnevi prazni, če na vrtu ne bo primernih cvetlic. Takšnih, ki privabljajo metulje. Med tistimi, ki bodo zanesljiva pristajališča zanje, so vsakovrstne plamenke ali, po domače, floksi.

Plamenk smo vajeni z vrtov naših babic. A odtlej se je njihova pestrost bistveno povečala, kar je pripisati boljši ponudbi domačih vrtnarij. V tistih, ki so specializirane za gojenje trajnic, bomo zlahka našli več kot 15 različnih vrst in sort. Med temi resda prevladujejo nizke, blazinaste iglaste plamenke (Phlox subulata), ki bodo spomladi oživijo številne slovenske gredice, skalnjake, predvrtove in korita. Naše babice pa so flokse vzljubile zaradi poleti cvetočih in dišečih grozdastih ali latnatih plamenk (P. paniculata). Njihova značilna grozdasta socvetja so stalnica vrtov od junija do septembra. Ob približno 60 vrstah trajnih plamenk je nekaj posebnega edina enoletnica: enoletna ali drummondova plamenka (P. drummondii), enkraten okras cvetočih korit. Njenih temno rdečih cvetov pač ne moremo prezreti.

Plamenke so zaradi njihovih živobarvnih cvetov botaniki krstili z grško besedo plamen (phlox). Rastejo skoraj izključno na severnoameriški celini, le nekaj vrst izvira iz Sibirije. Njihovi cvetovi se ponujajo v pahljači barv od snežno bele prek množice rdečih odtenkov do nebesno modre in modro vijoličaste.

Iglaste plamenke se tako ne imenujejo brez razloga, saj tkejo blazinaste obrobe iz drobnih, iglicam podobnih lističev, ki pa jih v času cvetenja povsem prekrijejo drobni rožnati, rdeči, vijoličasti ali beli cvetovi. Ti so enaki kot pri vseh predstavnikih svojega rodu: sestavlja jih peterica cvetnih listkov, ki izraščajo iz cevastega grla. Pri grozdastih plamenkah se v cvetnem vratu skriva obilica medičine, zaradi katere jih obiskujejo metulji, pa tudi značilna sladka aroma, ki nas poleti omami v večernih urah, ko vzvalovi po vrtu.

Evropejci so te ameriške cvetlice odkrili precej pozno, saj so jih v Angliji začeli gojiti šele leta 1732. Žlahtniti so jih začeli v naslednjem stoletju francoski vrtnarji, tem pa so sledili Nemci. Karl Foerster, veliki nemški utemeljitelj gojenja trajnic, je imel navado reči: »Življenje brez plamenk je napaka.«

Glede na to, da gojenje plamenk ni zahtevno, se radi pridružimo njegovemu mnenju. Tako spomladanskim kot poletnim plamenkam moramo zagotoviti dobro vrtno prst, ki zadrži vlago, vendar mora biti hkrati zračna in porozna. V zbiti ilovici ali suhi peščeni prsti plamenke ne morejo uspevati, saj med cvetenjem potrebujejo vlago. Da jih zavarujemo pred napadom pepelaste plesni, edine resne nadloge plamenk, jih ne zalivamo po listih, temveč prst vlažimo okoli korenin in jim pomagamo do pravšnje vlažnosti z zastirko iz organskih snovi.

Tako kot priporočajo za večino trajnic, tudi plamenke približno na štiri leta izkopljemo in razdelimo ter tako spodbudimo novo rast in obilnejše cvetenje. Če želimo, da bi se grozdaste plamenke razraščale v bolj strnjenih šopih, njihova stebla v maju pinciramo (odščipnemo vršičke) in s tem prisilimo k oblikovanju dodatnih vršičkov in nižji rasti, žal pa posamična socvetja ne bodo tako številna. Iglaste plamenke je po cvetenju dobro porezati, ker rade semenijo in se sejejo po vrtu.

Tako iglaste kot grozdaste plamenke moramo vsekakor saditi na sončne lege, saj jih bodo le tam našli metulji. Ker so doslej vzgojili več kot sto sort grozdastih plamenk, bomo zlahka našli takšno, ki bo primerna za barvno kombinacijo na domačem vrtu. Sadimo jih ob poznospomladanske cvetlice, kot so turški maki, volčji bob, orlice ali ostrožniki, saj šopasta rast plamenk zakrije njihova stebla po cvetenju. Lepo jih bo cvetoče videti tudi ob rožnih grmih.

Edina vrsta plamenk, ki jo moramo posebej priporočiti, saj je naši vrtoljubci ne poznajo dovolj, je razkrečena plamenka (P. divaricata). Ni tako visoka kot grozdasta (ki seže več kot meter visoko) niti ni pritlikava kot iglasta (10 cm), temveč zraste do 30 cm. Ne sodi na sončno rastišče, temveč v rahlo senco, pod drevesa ali grme, kjer se bodo od maja do junija razprostirale nebesno modre ali bele preproge njenega drobnega, a bogatega cvetja.

Zaželena posebnost je tudi sorta 'Norah Leigh' (P. paniculata 'N. L.'), zaradi listov, ki so pretežno bledo rumeni, z zeleno sredino.

Spomladi nas bodo razveselile z živimi barvami, poleti pa zvabile k večernemu sprehodu. Takrat si natrgajmo nekaj stebel cvetočih plamenk in v vazi ob postelji nas bo dehtenje zazibalo v metuljev sen.

Komentarji