V plitki, skopi zemlji, ki se je ujela med kamenje, vseskozi nekaj cveti.

Ljubezen, močnejša od kamenja

V ravnini, na plodni zemlji, v zavetju hiše in dreves, ni težko urediti lepega okrasnega vrta.

Potrebujemo predvsem voljo in zamisli. Z iznajdljivostjo pridemo do zaželenih vrtnih elementov in rastlin, pa tudi za negovanje nam ni žal ne časa ne moči. Kaj pa, če naš dom stoji sredi kamnite, sušne in prepišne pokrajine? Tam, kjer je zaradi višine hladnejše podnebje, kjer včasih veter tako potegne, da se mu uklonijo rastline in človek? Bi znali in zmogli urediti lep vrt na takšnem kraju?

Anita Černeha iz Buzeta v hrvaški Istri je v svoji rodni vasici Slum, tik ob slovensko-hrvaški meji, uredila nenavaden vrt, v katerega je vložila ogromno ljubezni.

Rodila se je v skromni hiški na robu vasi, a je z mamo že kot otrok odšla živet v Buzet, tam je končala šole, si ustvarila družino, delala kot socialna delavka in se pred leti upokojila. Smrt njene mame in upokojitev sta sprožili novo dejavnost. Ta se je začela januarja 2000, ko so se člani družine Černeha lotili popolnoma zaraščene okolice domačije, ki je prazna samevala kar 45 let. Goščavje je preraščalo dvorišče, nekdanji zelenjavni vrt v vrtači in okolico hiše. Nekdanje vaško smetišče so morali Černehovi v vrečah znositi v dolino.

Anita je podrobnejše čiščenje zemljišča nadaljevala sama. Izkušnje z delom na vrtu si je pridobila že v Buzetu, a na Slumu je začel nastajati prav poseben vrt.

Ko je čistila na grobo osvobojeno zemljišče, je skrbno zbirala redko rodovitno prst med kamenjem. Kamne je premikala in na nekaterih krajih iz njih sestavljala skalnjake. Med njimi je očistila poti in jih posula s peskom. Tam, kjer je bila nekoč gnojna jama, je zdaj največji skalnjak. Prve sadike je posadila spomladi istega leta, tem so sledile nove, ki jih je prinesla iz hrvaških, slovenskih in italijanskih vrtnarij, pa tudi iz bližnje narave. Med odstranjevanjem razraslega rastlinja je našla drugi stari hišni vrt, prav tako v vrtači. V obeh udrtinah zdaj goji zelenjavo, dišavnice in nekaj cvetlic. Oba stara vrta je nekoč obdajal kamnit suhi zid. Ker so bili stari zidovi porušeni, jih je Anita postavila na novo – desetine metrov kamnitih zidov iz tisočerih kamnov.

A največ ljubezni je namenila cvetlicam. V žepke med kamenjem je posadila vsakovrstne trajnice, čebulnice in okrasne grmovnice. Sadila jih je, kakor ji je veleval notranji občutek za skladnost. Največji del njenega skalnatega vrta leži tik pred hišo, na zemljišču, ki uradno ni njeno, temveč skupna vaška last (»komunela«). Anita si prizadeva, da bi ga lahko pridobila v trajno posest.

Slum leži kakih 500 metrov nad morjem, na robu Čičarije. V njem se mešajo vplivi sredozemskega in gorskega podnebja. Poleti je suho in vroče, v drugih letnih časih pa mu ne prizanaša burja. Kot da boj z neprijaznim okoljem ne bi bil dovolj oster, je poletje pred leti Aniti prineslo še dodatne nadloge: najprej so cvetlice razrile divje svinje, za njimi so se po vrtu sprehodile srne, največ škode pa so napravile ovce, ki so ušle z bližnjega pašnika. Anita je vsak dan znova sadila izruvane in obžrte rastline na njihova rastišča in jih zalivala. Ob tem pa je skrbela še za žejno divjad in ptice in jim nastavljala vodo – namesto da bi se jezila nad škodo na vrtu!

»Nisem se jezila. Moje rastline so trajnice in znova poženejo, zato vztrajam in nadaljujem. Saj tudi obiskovalce učim, da naj vzamejo od mojih rastlin, a tako, da mi jih ne poškodujejo. Veselim se, če imajo tudi drugi lepo. Sprva sva z možem razmišljala, da bi postavili ograjo okoli vrta. A lani so mi živali popasle le grobeljnik in del narcis, kar se mi ni zdela posebna škoda. Če bi imeli ograjo, ljudje ne bi mogli več občudovati vrta!«

Vsako popoldne, ko se v Buzetu konča njena »služba« babice (skrbi za vnuke), sede v avto in se odpelje na Slum. Če nekaj dni ne more priti na svoj vrt, zboli, pravi. Nobeno delo ji ni pretežko, ničesar se ne ustraši. Zamisli, kako urediti posamične dele vrta, dobiva sproti. Nima načrtov, le redno zapisuje vse, kar se na vrtu dogaja, skupaj z vremenom.

Med pogovorom z njo sem začutil, da je njeno srce prepolno ljubezni. Nekoč jo je namenja­la ljudem, danes so jo deležne rastline in živali. In ta ljubezen je močnejša od trdega kamna, na katerem vrtnari.

Rože & vrt IV/5 (maj 2005)

Komentarji