O žabah

Vse manj je v naravnem okolju mlak, kalov, luž, močvirij, barij in poplavnih območij.

V naši zavesti so to pogosto manjvredna zemljišča, ki jih je treba čimprej izbrisati s površja Zemlje. S tem uničujemo naravno okolje dvoživk, med njimi tudi žab, ki so prav zaradi tega vse bolj ogrožene. K njihovi ogroženosti prispevata tudi promet in vnos tujerodnih živalskih vrst, na primer želv rdečevratk. Ko se spomladi žabe množično odpravijo iz prezimovališč proti svojim mrestiščem in morajo pri tem prečkati prometno cesto, je pomor več sto žab neizogiben.

V takih razmerah so še kako dobrodošle umetne vodne površine, na primer ribniki, bajerji, zadrževalniki, pa tudi vrtni bajerčki, mlake in bazenčki, ki jih v vse večjem številu ljubiteljski vrtnarji postavljamo na svoje vrtove. S primerno ureditvijo in zasaditvijo so vrtu v okras in popestritev, nam pa ponujajo sprostitev, zadovoljstvo in ohranjanje stika z naravo. Počasi se v njih naselijo mnoge živali, katerih življenje je vezano na vodno okolje. Med njimi so tudi dvoživke: pupki, krastače, urhi, žabe in rege. S svojim oglašanjem nas uspavajo ali popeljejo v pradavnino.

Žabe prihajajo zgodaj spomladi iz prezimovališč k vodnim virom na mrestenje. Samci, ki so manjši od samic, svatujejo z »zborovskim petjem, ki se v tihi noči sliši ure daleč«. Glasove okrepijo z napihovanjem dveh zvočnih mehurjev ob strani glave, nasprotno pa imajo krastače in rege le en resonančni mehur pod grlom. Samci z glasnim regljanjem in kvakanjem privabljajo samice in se jih oprimejo s sprednjimi nogami. Medtem ko samica odlaga jajčeca, jih samec sproti oplaja.

Žabe se torej parijo, vendar je oploditev zunanja. Pravimo, da se mrestijo, in skupke jajc imenujemo žabji mrest. V dveh tednih se izležejo ličinke, ki imajo ovalno telo in rep s plavalno mreno. Paglavci so prave vodne živali. Postopno pa se spreminjajo: najprej jim začnejo rasti zadnje noge, nato še prednje, rep in škrge jim krnijo in v nekaj tednih se zaključi postopna preobrazba v žabico.

Odrasle žabe živijo ob vodah, na vlažnih krajih, travnikih in gozdovih. Prehranjujejo se z žuželkami, črvi, polži, gosenicami in so zato za nas koristne. V vodi jih težko opazimo, ker med prežanjem na plen molijo nad gladino samo izbuljene oči in nosnice. Tudi sicer so težko opazne, ker se z barvo kože zlijejo z okoljem. V nevarnosti nas presenetijo z dolgim skokom, po možnosti v vodo, kjer se zarijejo v blatno dno. Poleg varovalne barve in bega se varujejo pred plenilci tudi s strupenimi izločki kožnih žlez. Strupi naših dvoživk za človeka niso nevarni, če le ne pridejo v stik s sluznicami. Lahko jih mirne duše vzamemo v roke in si jih ogledamo, le da si moramo potem umiti roke.

V Sloveniji biva iz družine pravih žab (Ranidae) sedem vrst. Razdeljene so na rjave in zelene žabe. Rjave žabe so manjše, velike od 7 do 10 cm, živijo v gozdovih, v podrasti in grmiščih ter na vlažnih travnikih. Med njimi sta splošno razširjeni hribska sekulja (Rana temporaria) in nižinska rosnica (Rana dalmatina), ki sta si precej podobni. Razen v vzhodni Sloveniji ali v Krakovskem gozdu barske žabe ali plavčka (Rana arvalis) ne bomo srečali. Samčki so v času svatovanja izrazito živo modre barve, sicer pa so rjavi. Med rjave žabe sodi tudi laška žaba (Rana latastei). Nanjo bi z veliko sreče naleteli le v spodnji Vipavski dolini.

Bolj poznane so zelene žabe, vendar so si med seboj tako podobne, da jih nestrokovnjaki težko razlikujejo. Vse leto se zadržujejo ob vodah in so pri nas splošno razširjene. To so zelena žaba (Rana esculenta), pisana žaba (Rana lessonae) in debeloglavka (Rana ridibunda). Bolj znana zelena žaba je nastala s križanjem drugih dveh in ni čudno, da je zelo podobna starševskima vrstama. Z nenavadnim zvokom uuuuu se oglaša majhna žaba, imenovana urh, ki jo nepoznavalci zaradi hrapave kože pogosto zamenjujejo s krastačo. Če se prestraši, se vrže na hrbet in pokaže svoj rumeno-črni (hribski urh – Bombina variegata) ali oranžno-črni trebuh (nižinski urh – Bombina bombina).

To so torej žabe, ki živijo ali se vsaj začasno naselijo v domačem ribniku. Če izberejo našega, smo lahko veseli. Polovile bodo marsikatero nadlogo, ob večerih veselo prepevale, mi pa bomo lahko zadovoljni z mislijo, da je naš ribnik ali bajer tako lep in uporaben, da je všeč celo žabam. To pa ni kar tako, saj se na vodo spoznajo bolje od nas. To jim že moramo priznati.

Mnogi žabe preganjajo, v prepričanju, da škodujejo ribam v ribniku in da kalijo vodo. Bodimo brez skrbi. Ribe in žabe so živele skupaj, ko človeka še na zemlji ni bilo, in tako je ostalo vse do danes. Tudi kaljenje vode ni omembe vredno, če je v bajerju posajenih nekaj vodnih rastlin.

Komentarji