Roze in vrt

Suhe liste dišečih pelargonij lahko uporabimo kot eno od sestavin dišečih potpurijev (suhi vrtnični cvetni listi, suhi cvetovi sivke in drugih aromatičnih rastlin).

Izvedo naj vsi na vasi,
kje dobil sem rožmarin,
roženkravt in nagelj rdeči
v tihi noči za spomin.

Roženkravt, vtkan v številne narodne pesmi in običaje, nas že dolgo spremlja na sončni strani Alp. A to je le eden izmed predstavnikov bogate skupine dišečih pelargonij, ki jih premalo poznamo.

Pred leti sem se zaljubila vanje. Na »najbolj dišeči vrtnariji« v nemškem Essingenu sem se oskrbela s pravo dehtečo kolekcijo. Doma smo pelargonije z velikim veseljem razmnoževali in jih nato na pragu pomladi ljubiteljem cvetja v glavnem podarjali. Skoraj smo obupali, saj nismo začutili pravega zanimanja za tovrstne rastline. A spet so me premamile, posvečam se jim z velikim veseljem!

Dišeče pelargonije, prav tako kot pelargonije zonalke, bršljanke, regalke in pelargonije unique, sodijo v družino Geraniaceae. Poznamo okoli 250 vrst pelargonij, od tega jih je večina iz južne in jugozahodne Afrike. Zanimive vrste so doma še v Avstraliji, Mali Aziji, Savdski Arabiji, na otokih Sveta Helena in Madagaskarju.

Pred dobrimi 300 leti so prišle prve pelargonije na evropska tla. Žlahtnitelji so do danes vzgojili številne križance.

To so rastline z majhnimi, pogosto nepravilno zvezdastimi cvetovi in čarobno dišečimi listi. Pri posameznih vrstah in sortah lahko uživamo v vonju po vrtnicah, limonah, pomarančah, jabolkih, muškatu, poprovi meti, oreščku, kokosu, cimetu in ingverju. Za presenečenje poskrbijo dišeče pelargonije z vonjem po smoli, korenčku, jagodah in – sladkosnedi, pozor – celo po čokoladi.

Vonja nekaterih sort dišečih pelargonij ne moremo opisati, zato pravimo, da učinkujejo aromatično, zeliščno, sadno, cvetlično ali preprosto osvežujoče.
Ne pozabimo! Njihov vonj je zjutraj najintenzivnejši.

Med dišeče pelargonije prištevamo:

• naravne ali botanične vrste, kot so:
  Pelargonium graveolens – roženkraut ali rožna pelargonija
  P. capitatum – vrtnična rožnovinka 
  P. quercifolium – hrastovolistna pelargonija z listi, ki aromatično dišijo po popru in mošusu
  P. odoratissimum  (oddaja vonj po jabolkih)
  P. citronellum (diši po limoni)
  P. tomentosum (močno diši po pepermintu)
  P. denticulatum (ima drobno nacepljene liste z vonjem po piniji)
  
  
• prvotne križance, ki so nastali v naravi ali so jih vzgojili žlahtnitelji:
  Pelargonium x fragrans (majhni listi imajo močan vonj po muškatu)
  P. x citrosum (sem sodi veliko sort, katerih listi dišijo po limoni)
  P. x blandfordianum (200 let star križanec, z drobnimi belimi cvetovi in sivimi listi, dišečimi po vermutu). 

Poleg tega spadajo med dišeče pelargonije skupina t. i. pelargonij unique, drobnolistne angelske pelargonije in številne sorte.

Dišeče pelargonije sadimo v prostorna cvetlična korita, sklede, viseče košare, pa tudi na gredice. Najbolje uspevajo na sončnih legah.

Vrsta P. tomentosum ne prenese neposredne sončne svetlobe. To je sicer enkratna rastlina za sajenje v viseče košare, saj v višino zraste slabega pol metra, v širino pa še enkrat toliko. Lepoto velikih, žametno dlakavih listov dopolnjujejo majhni beli cvetovi, ki se pojavljajo v klobčastih skupinah. Tudi roženkravt bo lepo uspeval na polsenčni legi. Dišeče pelargonije oskrbujemo in prezimujemo enako kot druge pelargonije.

Zaradi izrazitega vonja dišečih pelargonij ne napadajo škodljivci. Morda pa tudi premalo poznamo in cenimo njihovo lastnost, da s svojim vonjem odganjajo mrčes. Nemški žlahtnitelj Stegmeier je celo desetletje testiral številne sorte dišečih pelargonij in jih pet odbral. Serijo je poimenoval Moskito Schocker. Pelargonije z močnim vonjem po limoni odganjajo pikajoči mrčes, zato jih sadimo v cvetlična korita ali sklede, ki jih postavimo na teraso ali na okensko polico spalničnega okna.

Lahko pa se z listom ali dvema teh dišečih pelargonij namažemo po rokah, nogah in vratu in zakorakamo poletju naproti. Komarji pa bodo ubrali drugo pot. 

Številne dišeče pelargonije so tudi industrijske rastline, saj iz njih pridobivajo dragoceno geranijevo, bolje rečeno pelargonijevo olje. Rožno pelargonijo, imenovano Mawah, plantažno gojijo v Afriki in južni Franciji, kjer jo režejo dvakrat letno. Iz tisoč kilogramov sveže listne mase po destilaciji dobijo 1 kg olja. 

KREMA ZA OBRAZ IZ LISTIČEV DIŠEČIH PELARGONIJ

Potrebujemo:

• 250 ml mandljevega olja
• 50 g lanolina
• 1 skodelico po limoni ali vrtnicah dišečih listov pelargonije

Mandljevo olje in lanolin zlijemo v ponev in pri nizki temperaturi med mešanjem segrevamo, dokler se ne razpusti. Dodamo liste, jih potopimo in počasi mešamo 30 minut pri nizki temperaturi. Zmes precedimo v majhne steklene posodice s širokim grlom in zapremo. Lanolin in mandljevo olje kupimo v lekarni.

DIŠEČI SLADKOR

Potrebujemo:

• 1 kg kristalnega sladkorja
• oprane in posušene lističe dišečih pelargonij (dišeče po vrtnicah, jabolkih, limoni, pepermintu)

V posodo, ki jo lahko neprepustno zapremo, nasujemo dva prsta debelo plast sladkorja. Posamične liste pelargonij med prsti rahlo zmečkamo, da sprostijo svojo aromo, in jih položimo na plast sladkorja. Sledi plast sladkorja in plast dišečih listov, dokler nam sestavin ne zmanjka. Posodo tesno zapremo in pustimo vsaj en dan, da se sladkor dobro navzame vonja dišečih listov. S tem dišečim sladkorjem sladimo sadne solate, torte in ledene čaje.

(Rože & vrt II/4 (april 2003)

Fotogalerija

Zasaditev, ki je kot dišeč šopek: dišeče pelargonije, škrlatnolistna bazilika in pisanolistna meta (Mentha suavolens ‘Variegata’).

Med seboj se razlikujejo predvsem po velikosti in obliki listov, zlasti pa po različnih vonjih. Pisanolistna in drobnolistna dišeča pelargonija, ki jima družbo dela bršljinka.

Čeprav dišeče pelargonije večinoma nimajo velikih cvetov, se nekatere vrste vendar ponašajo z njimi.

Komentarji (0)

RSS komentarji