Roze in vrt

Če se preslica pojavi na vrtu, jo moramo dosledno uničevati.

Preslic je več vrst, a vrtnarjem je ponavadi največja nadloga njivska preslica (Equisetum arvensis). Danes, v dobi osušenih močvirij in kemičnih strupov, s katerimi se borimo proti plevelom, zvenijo besede Martina Cilenška izpred sto let malce smešno. A si jih vseeno preberimo:

»To je skrajna nemarnost, dokler naši kmetovalci ne bodo gledali po nekterih krajih bolj na razne plevele, ne bodo imeli dobre krme. Ko pa vidijo, da živina odriva in ne poje vsega, tedaj se jezijo nad njo, kakor da bi bila ona kriva ali celo izbirljiva. Toda preslica ni za zob in tudi za želodec ne! V njej se je nakopičilo toliko trdega kremena, da je treba koso pogosto brusiti; in njo naj živina prebavi! Po mestih jo pač kupujejo, da z njo snažijo in likajo razno posodo.«

V tem karanju je strnjenih več značilnosti njivske preslice. Je trajnica, ki požene koreniko do tri metre globoko. Raste na vlažnih, ilovnatih rastiščih, lahko pa tudi na suhih krajih. Zaradi goste razrasti duši druge (kulturne) rastline. Iz korenike spomladi požene členasto rjavkasto steblo (visoko od 5 do 30 cm), brez vejic, vrh katerega se razvije trosni klas, podoben majhnemu storžu. Ko se raztresejo trosi, plodno steblo odmre in čez nekaj tednov na istem mestu požene zeleno obarvano neplodno steblo, visoko do pol metra. Po tem značilnem steblu preslico prepoznamo. Iz členkov zrastejo stranski poganjki, ki so prav tako členkasti. V spodnjem delu stebla je stranskih poganjkov več in so daljši.

Preslice sprva rastejo počasi, ko pa se vrastejo, se jih le težko znebimo. Zaradi obilice trosov se močno razmnožijo, saj veter prinaša trose tudi s sosednjih vrtov in zemljišč. Razmnožujejo se tudi z razpredajočimi koreninami.

Če katerikoli del preslice pomanemo med prsti, začutimo grobo, raskavo površino. Zaradi velike vsebnosti kremenice so jih od srednjega veka do 20. stoletja uporabljali za čiščenje cinastih posod. Za konje je sveža preslica v hrani zelo koristna, kravam pa je nikoli ne dajemo sveže.

Pri nas raste 9 vrst preslic, od njivske, zimske, močvirske, vodne, travniške, gozdne do velike preslice. V rodu Equisetum je 29 vrst, rastejo povsod, razen v Avstraliji. Strokovno ime izvira iz latinskih besed Equus (konj) in Setrum (rep). Vemo, da so današnje preslice pritlikavi nasledniki orjaških prazgodovinskih rastlin, iz katerih so nastala fosilna goriva.

Nekatere preslice so sicer strupene, njivsko preslico pa že dolgo uporabljajo v ljudskem zdravilstvu v čajnih mešanicah pri revmi, kroničnem kašlju, kot diuretik in v obliki kopeli pri kožnih boleznih. Lahko uporabljamo svežo ali suho zel, naberemo jo junija in julija. Uporabna je tudi za pripravke v ekološkem vrtnarjenju proti plesnim in pegavosti.

Zimska preslica (E. hyemale) je v zadnjih letih postala priljubljena rastlina tujih cvetličarjev, sadijo jo tudi v korita pred moderne stavbe, saj njena visoka, elegantna zelena stebla pritegnejo pogled. Njivska preslica ni tako privlačna, saj je nižje rasti in manj simetrično razraščena.

Če se preslica pojavi na vrtu, jo moramo dosledno uničevati. Pazljivo jo izkopavamo z motiko, da posamezni kosi korenike ne ostanejo v zemlji, saj so kolenasti in vsako kolence znova požene.

Komentarji (0)

RSS komentarji