Roze in vrt

Od naših grmovnic ali dreves so za živo mejo najprimernejši rumeni dren, beli gaber, tisa, kalina, glog, maklen in črni trn.

Novembra zasajamo žive meje. Izbrano grmovnico ali drevesno vrsto, ki jo bomo uporabili za zeleno ograjo, lahko sadimo v vrsto, še bolje pa je v dvojno vrsto v obliki enakokrakega trikotnika, ki živo mejo hitreje zgosti. Razdalje med rastlinami naj bodo največ od 30 do 60 cm, odvisno od tega, kaj sadimo. Od naših grmovnic ali dreves so najprimernejši rumeni dren, beli gaber, tisa, najpogosteje uporabljana kalina, prav tako glog, maklen in črni trn. Najboljša odločitev sta rumeni dren in beli gaber.

Osebno se mi zdi lepši rumeni dren, ker se razraste v zelo gosto živo mejo. Lahko jo obrežemo enkrat letno in meja bo še vedno lepa. Dren kljub obrezovanju cveti, in ker se cvetovi razvijejo prej, kot se rastlina olista, je takšna živa meja spomladi vsa odeta v rumenino. Hkrati je po razrasti tako gosta, da tudi pozimi, ko je brez listja, dovolj zastira in nas skriva pred nezaželenimi pogledi z ulice, med vejevjem pa najdejo zavetje številni ptiči. Konec avgusta bomo v notranjosti našli drenove plodove – drnulje, iz katerih lahko pripravimo okusno marmelado, žele ali sok, bogat z vitaminom C. Z njimi se zelo radi prehranjujejo tudi ptiči. V drenovi živi meji je prav zaradi plodov jeseni prav živahno.

Tudi gaber je zelo primeren za živo mejo. Marsikje po starih mestnih vrtovih so take žive meje stare že okrog sto let, pa vendar so še vedno lepe in sveže, če le vsakih nekaj let izrežemo stare in suhe veje. Gaber čez zimo obdrži večinoma suho listje in tako nas kljub listopadnosti varuje pred pogledi. Res se spomladi brsti pozneje odpirajo, so pa zanimivi in lepi. Pozimi njegovo suho listje v zimskem vetru pomirjujoče šelesti. Tudi njegove veje, odete s suhim listjem, v mrzlih zimskih dneh ponujajo zavetje ptičem.

Med iglavci je najprimernejša tisa. Upoštevati pa moramo, da je pri tisi vse razen rdečega ovoja semena strupeno. Ker pa tise ne uživamo, je zasajena kot živa meja najlepša in najtrajnejša meja iz iglavcev, ki se v našem podnebju odlično počuti. Paciprese in kleki, ki jih velikokrat vidimo zasajene kot žive meje, se v snežnih zimah slabše obnesejo. Smreke za živo mejo raje ne sadimo, ker ji v notranjosti odpadejo iglice, ki jih ne nadomesti, in zato se kaj hitro pojavijo rjave luknje. Tisa pa ima to dobro lastnost, da ji nove vejice izraščajo celo iz starega debla in je zato praktično neuničljiva. Veje so prožne in jih sneg skoraj nikoli ne poškoduje.

Na starih mestnih vrtovih so za živo mejo velikokrat uporabljali španski bezeg ali lipovko, ki se sicer razvije v lepo zeleno pregrado, ima pa nekaj slabosti. Prva slaba stran je, da španski bezeg ob rednem obrezovanju ne cveti. Morali bi ga obrezovati le vsako drugo leto. Vendar potem hitro izgubi obliko in gostoto. Druga slabost je, da tudi dvakrat letno rezan grm ne bo gosto razraščen. Poganjki se v snegu zelo radi upogibajo, niso pa lomljivi, zato jih zlahka zravnamo. Če pa so nam cvetovi lipovke všeč, mejo vzgajamo tako, da na nekaj metrov žive meje pustimo posamezen grm in ga režemo le na nekaj let.

Tudi forsitijo uporabljamo za živo mejo, čeprav je lepa le spomladi, ko cveti, pozneje pa imamo z njo veliko dela, saj jo moramo skoraj mesečno obrezovati, če hočemo, da bo brez številnih novih in šibastih poganjkov. Za živo mejo je primerna tudi bukev, ki pa zahteva nekoliko vlažnejše rastišče in jo na soncu zelo izpostavljenih mestih vročina kar precej zdeluje. Prav lahko bi za živo mejo uporabljali tudi navadno trdolesko, ki ima vse lastnosti gostega grma in dobro prenaša obrezovanje.

Pri obrezovanju žive meje moramo paziti, da jo obrezujemo v obliki enakokrakega trapeza, tako da je vrhnja stranica ožja in spodnja širša. Vrhnja stranica v notranjosti Slovenije ne sme biti preširoka, ker potem živo mejo rad razkolje sneg. V Primorju, kjer ni snega, veljajo drugačna pravila, svobodnejše oblikovanje, lahko je celo valovito in jih režemo zelo na široko ali pa jih oblikujemo kot prekrovne površine pod drevesi, ki jih prav tako strižemo v želene oblike.

V živih mejah v notranjosti Slovenije poleg lipovke uporabljajo še nekatere vrste: ognjeni trn, japonsko trdolesko, lovorikovec, ki pa v hladnejših celinskih zimah lahko pomrznejo do tal. Pušpan, ki je prezimno trdnejši od omenjenih vrst, se razraste v izredno lepo in gosto živo mejo, vendar raste zelo počasi, zato je treba počakati kar nekaj let, da bo dosegel želeno višino. Lovorikovec in pri nas rastočo bodiko moramo oblikovati v nekoliko širšo živo mejo, kar pa se izkaže za slabost v zelo snežnih zimah. V primorskih krajih je izbira mnogo pestrejša, saj se že omenjenim pridružujejo še mnoge sredozemske rastline: lovor, mirta, lepljivec, zelenika, nepravi lovor idr.

Če imamo dovolj prostora, si lahko zamislimo tudi zasaditev, podobno gozdnemu robu, torej zasajeno tako, da rastejo spredaj nižje in nato višje grmovnice. Zasajene naj bodo v obliki trikotnika, tako da spredaj zasadimo v enakih presledkih dva nizka grmiča, za njima na sredini pa posadimo višje rastoč grm. Če povežemo točke posajenih grmov, bomo dobili enakostranični trikotnik. Če bomo zasadili neformalno živo mejo na kraju, kjer bo obsijana s soncem z obeh strani (sever, jug), lahko zasadimo višje grmovnice na sredino meje in jo z obeh strani zasadimo z nižje rastočimi grmi. Če pa bo le ena stran žive meje ves dan izpostavljena soncu, druga pa bo torej v senci (ker jo bo senčilo visoko grmovje v sredini), izberemo rastline, ki bodo na eni strani uspevale v soncu, onim na drugi strani pa je ljubše senčno rastišče.

Komentarji (0)

RSS komentarji