Roze in vrt

Jurček

Jesenski goban ali jurček (Boletus edulis) raste od poznega poletja do pozne jeseni. V višje ležečih smrekovih gozdovih prvi trosnjaki poženejo že konec junija.

Klobuk, 8–25 cm, je najprej močno izbočen, nato blazinasto zravnan, mesnat, bolj ali manj nagrbančen. Kožica je lepljiva, lešnikasto rjava, kostanjevo rjava do skoraj bela; na robu navadno svetlejša. Cevke so dolge, ob betu redke, pri mladi gobi belkaste, pri zreli zeleno olivne z majhnimi okroglimi luknjicami in na koncu enake barve.

Bet, 5–20 x 3–6 cm, je največkrat trebušast, redkeje valjast, poln, belkast do svetlo rjav, okrašen s komaj opazno mrežico, ki je sprva belkasta, nato pa bledo lešnikasta in temnejša od podlage. Meso je čvrsto, posebno v betu, pri zrelih in starih gobah postane mehkejše, belo, prijetnega vonja in okusa.

Raste v iglastih, listnatih in mešanih gozdovih. Kljub intenzivnemu nabiranju je še vedno razmeroma pogost.

Jesenskega gobana imajo mnogi za najokusnejšega med gobani. Pripraviti ga je mogoče na najrazličnejše načine, okusen pa je tudi presen v solati, mariniran, posušen in zmlet v prah.

Jesenskega gobana največkrat zamenjujejo s poletnim gobanom (Boletus aestivalis). Ta na klobuku nima lepljive in neenakomerno obarvane kožice, ampak suho in često razpokano. Njegov bet je temnejši, prepreden z izrazitejšo mrežico, njegovo meso pa je mehkejše. Poletni goban se vrh tega pojavi že v zgodnejšem poletnem času.

Na barvo klobuka jesenskega gobana bržkone vplivajo tudi substrat, drevje, s katerim raste v sožitju, nemara pa tudi vreme.

Opis je objavljen v knjigi Zdravilne gobe Slovenije in 100 okusnih gob založbe Narava.