Roze in vrt

Zelenkasta golobica

Klobuk zelenkaste golobice, 5–15 cm, je sprva spodvihan, skoraj kroglast, nato vse bolj zravnan, a tudi pri zreli gobi največkrat z zavihanimi krajevci, na sredi pogosto vdrt, nepravilnih oblik. Suha kožica je svetlo zelena, olivno zelena ali zeleno mandljasta. Na sredi klobuka je navadno temnejša in kmalu mrežasto razpoka. Lističi so beli do krem, pri stari gobi dobijo okraste ali rjave pege. Bet, 3–8 x 1–3 cm, je valjast, pogosto čokat, čvrst, kasneje bolj prhek, bel z okrasto rjavimi pegami v dnišču pri stari gobi. Meso je sprva trdo, nato bolj mehko, drobljivo, belo, prijetnega vonja in okusa.

Zelenkasta golobica (Russula virescens) se najpogosteje pojavlja pod hrasti in kostanji, včasih tudi pod leskami, tako v gozdu kakor na njegovem obrobju v nizki travi.

Raste od julija do oktobra. Gre za izrazito poletno gobo.

Zelenkasto golobico imajo mnogi za najokusnejšo med golobicami. Nekateri jo uživajo celo surovo v solati, nadvse okusna pa je tudi pečena, ocvrta, v juhah, omakah itd. Kot vse golobice pa ni primerna za sušenje.

Zelenkasta golobica je s svojo značilno barvo in razpokano povrhnjico tako značilna, da je ni mogoče zamenjati s strupenimi gobami.

Stare gobe so navadno načete od insektov in gliv plesnivk, zato so uporabni samo mladi in ne prezreli primerki.

Opis je objavljen v knjigi Zdravilne gobe Slovenije in 100 okusnih gob založbe Narava.