Roze in vrt

Kot vojaki, ki varujejo visok zid, se ostrožniki, strumno vzravnani, dvigujejo pred njim.

Ostrožniki so že od nekaj nepogrešljiv sestavni del tistih cvetličnih gred, ki dosežejo svoj vrhunec v poletnih mesecih. Ker s svojimi močnimi, pokončnimi stebli ponosno segajo nad večino drugih okrasnih rastlin, so primerni za ozadje cvetličnih gred. Z visoko rastjo vnašajo na vrt tudi občutek razsežnosti, še posebno tam, kjer ne moremo saditi grmov ali dreves.

Ostrožniki so na vrtu dobrodošli izključno zaradi svojih barvitih socvetij. Cvetovi so lahko enostavni ali vrstnati (polnjeni), čašasti, ostrogasti ali čeladasto oblikovani. Nanizani so v dolgih klasih okrog stebla. Čeprav poznamo predvsem modro in belo cvetoče ostrožnike, so danes ljubiteljem na voljo desetine sort v odtenkih rožnate, rdeče, vijoličaste in celo rumene barve. Ostrožnike s tako obarvanimi cvetovi lažje postavljamo ob bok drugim cvetlicam in pri tem upoštevamo barvno usklajenost.

Obdobje cvetenja ni posebno dolgo, vendar večino sodobnih ostrožnikov lahko pripravimo do ponovnega cvetenja, če jim porežemo stebla takoj, ko cvetovi začnejo bledeti.

Ostrožniki so razširjeni po vsej severni polobli, in sicer kot enoletnice in trajnice. Viri navajajo precej različno število vrst, a vsekakor jih je več sto. Pri nas najdemo enega samega, trajni nacepljenolistni ostrožnik (D. fissum). Večina vrst torej izvira z azijske in severnoameriške celine.

Vrtnarji so se zanje začeli zanimati sredi 19. stoletja, ko so iz sejancev nekaterih opaznejših naravnih vrst (D. elatum, D. cheilanthum, D. grandiflorum, D. cardinale, D. ajacis) začeli izbirati posebno privlačne oblike. V ZDA so v prvi polovici minulega stoletja vrtnarji vzgojili cele serije privlačnih in odpornih križancev ter varietet, med katerimi je najbolj znana serija 'Pacific' (visokorasli, do 2 metra visoki ostrožniki, v vseh barvah). Znane so tudi pritlikave oblike – križanci 'Dwarf Pacific' in 'Magic Fountain'. Teh ni treba podpirati. Ostrožniki v skupini 'Belladonna' pa so povsem drugačni: imajo bolj nacepljeno listje in razvijejo več cvetnih stebel, podobno kot lučniki.

Kljub svoji lepoti so ostrožniki pri nekaterih vrtoljubcih nepriljubljeni, saj zaradi krhkosti radi polegajo ali se celo polomijo, kadar se med poletnimi nevihtami dvignejo močni vetrovi. Kdor goji ostrožnike, to slabost seveda pozna. Poleg tega se v vročih, suhih dneh poznega poletja ostrožnikovi listi radi obložijo z belo plesnijo, ki precej oslabi rastline.

No, v dobro založenih vrtnarijah so že dosegljive novejše, odporne sorte ostrožnikov – še posebno so znane tiste, ki so jih vzgojili na Novi Zelandiji in se uspešno upirajo tako plesni kot črni pegavosti. (Dosegljive so pri znani angleški semenarski hiši Thompson & Morgan.) Prav tako ne manjka srednjevisokih križancev in različic, ki imajo bolj strnjeno rast, zato se obdržijo pokonci tudi v poletnih nevihtah.

Kupljenim sadikam ostrožnikov moramo poiskati sončno rastišče z bogato prstjo; na vetrovnih legah pa bodo potrebovali zaščito ali oporo. Že pri sajenju moramo v prst vdelati uležan hlevski gnoj ali kompost. Med posameznimi sadikami naj bo od 60 do 90 cm razmika. Visokorastoče sorte moramo podpreti z oporami, ki naj bodo sestavljene na primer iz treh palic, zabodenih na obodu rastline in povezanih s vrvico. Oporo moramo pripraviti kmalu po začetku rasti, da pozneje ne bi poškodovali korenin. Posamičnih stebel ne smemo podpirati, saj se rada lomijo na mestu privezovanja.

Da bi imeli kar se da lepe in bogato cvetoče rastline, jim spomladi odstranimo odvečne poganjke. Mladim, eno- ali dvoletnim ostrožnikom pustimo tri stebla, starejšim, močnejšim pa od pet do sedem. Poganjke porežemo, preden dosežejo višino 30 cm.

Poskrbeti moramo za zaščito pred polži, ki so nori na mlade poganjke. Najbolj naravi prijazna zaščita je zastirka iz pepela, pomagamo pa si lahko tudi z mešanico bakrovega sulfata in apna v prahu.

Med obdobjem bujne rasti moramo ostrožnike redno gnojiti s tekočim gnojilom. Jeseni, po končani rasti, pa nadzemne dele porežemo.

Sorte iz skupine 'Belladonna' lahko množimo z delitvijo, medtem ko vse druge različice razmnožujemo s potaknjenci. Spomladi poiščemo na rastlinah do 7 cm dolge poganjke in jih odrežemo z ostrim nožem. Stebla ne smejo biti votla. Spodnje liste odstrani-mo. Konice potaknjencev potisnemo v hormonski prašek za ukoreninjenje. Potaknemo jih v večje lonce s kompostom, v katerem naj bo dobršen del peska. Zalijemo, počakamo, da voda odteče, lonce pokrijemo s presojnimi plastičnimi vrečkami in jih postavimo na sončen prostor. Ko potaknjenci poženejo korenine, vrečke snamemo.

Številne različice lahko množimo tudi s semeni. 

Zanimivosti: 

• Strokovno ime rodu Delphinium izvira iz grške besede delphis, ki opisuje delfinu podobno oblikovane cvetne popke. Naš izraz pa se navezuje na »ostroge«, ki štrlijo iz ozadja posamičnega cveta. 

• V prvi polovici julija je na številnih vrtovih, pa tudi ob poteh, bujno cvetela poljska ostrožica (Consolida regalis), enoletnica, ki so jo nekoč uvrščali v isti rod z ostrožniki, saj jim je po obliki in barvi cvetov zelo podobna. Cveti sinje modro, belo, rožnato in je nezahtevna cvetlica, ki vnaša dobrodošle barve na vrt.

• Tako kot večina rastlin iz obsežne družine zlatičnic (Ranunculaceae) so tudi ostrožniki strupeni, a le če zaužijemo katerikoli del rastline. Na vrtovih, kjer se igrajo majhni otroci, si pomagamo tako, da jih sadimo čim dlje od dosega ročic.

• V Angliji deluje Združenje ljubiteljev ostrožnikov, ki ima več tisoč članov, izdaja strokovno literaturo, prireja srečanja in je letos praznovalo 82. obletnico delovanja. Vse o ostrožnikih boste izvedeli, če boste v medmrežju poiskali njihovo spletno stran.

Fotogalerija

Žlahten ali malce divji vrt – ostrožnike bomo zagotovo opazili na vsakem vrtu. Ivanjščice in ostrožniki, združeni v udomačeni divjini.

Nežna modrina, ki dobesedno sije tudi brez sonca.