Roze in vrt

Jelenov jezik raste na vlažnih in senčnih rastiščih, zato ga lahko posadimo tudi na vlažno gredo ob bajerju.

Jelenov jezik (Phyllitis scolopendrium) je ena izmed naših lepših praproti. V vsej polnosti zažari jeseni, ko listje že odpade.

Morda ga v poletni zelenini niti ne opazimo. Njegov čas so jesen, zima in zgodnja pomlad. Če le zima ni preostra, še dolgo v pomlad izteza svoje dolge, jeziku podobne zelene usnjate in kratkopecljate liste. So prezimno trdni, počasi začno hirati šele z vznikom novih sredi pomladi.

Jelenov jezik najraje raste ob vodi, v vlažnih soteskah, ob hudourniških potokih in na strminah z globoko zemljo, kjer mu ne manjka vlage. Največkrat ga vidimo v vlažnejših bukovih ali bukovo-jelovih gozdovih, pa tudi skupaj z javorji in velikim jesenom, ki radi rastejo na nekoliko vlažnejših rastiščih in bogatejših tleh. Pri nas raste ena sama vrsta jelenovega jezika, ki pa včasih kar precej variira, glede na rastne razmere.

Razširjen je po Evropi, prek Kavkaza, zahodne Azije, Japonske in sega celo v severno in srednjo Ameriko. V Evropi sta še dve vrsti: kopjasti jelenov jezik (P. sagittata), ki je razširjen v Sredozemlju, in izrodni (P. hybrida), ki raste samo na kvarnerskih in severnodalmatinskih otokih, torej je endemit teh otokov. 

Včasih presenečeno zagledamo izredno bujne in košate rastline, ki jih tvori množica listov, dolgih tja do enega metra. Drugič so ti povsem polegli in usmerjeni le v eno smer, navzdol po strmini. Opazimo tudi rastline z manjšimi, komaj 10 cm velikimi listi, a še vedno gre za isto vrsto praproti. Listi imajo na spodnji strani črtalasta rjava trosišča, ki se razvijejo na plodnih listih. Kje so trosišča, je vidno že z gornje strani, tam je list nekoliko uleknjen.

Vrtnarji se niso zadovoljili le s prej opisanimi razlikami v velikosti listov. V Angliji so vzgojili več kot 100 različic. Razlike so predvsem v nagubanosti in tudi razcepljenosti listov. 

Jelenov jezik je na vrtu primerna rastlina za senčne in vlažne dele, tudi za kako severno lego, kjer je deležen le malo sonca. Prav lepo bo uspeval kot lončnica, potrebuje le nekoliko vlage. Tudi v vlažnem naloženem zidu je zanj primerno rastišče. Apnenčaste in vlažne skale z malo humusa v razpokah so njegovo izvirno domovanje. Lahko ga zasadimo pod listavce, ker bo kljub skromni poletni svetlobi v zimskem soncu nadomestil pomanjkanje svetlobe. Ali bolje rečeno: čakal bo do jeseni, ko pride njegov čas. Takrat odpade listje z dreves in jelenov jezik dobi dovolj svetlobe.

Njegova bleščava, sveža zelenina nas bo sredi jeseni, pozimi in v zgodnji pomladi gotovo zvabila na njegova rastišča.

*Opomba: V enciklopedijah vrtnih rastlin bomo jelenov jezik največkrat našli pod starim imenom (sinonimom) Asplenium scolopendrium ali tudi Scolopendrium vulgare.

RAZŠIRJENOST: V kolinskem in subalpinskem pasu zgornjega Posočja, Cerkljanskega in Idrijskega hribovja, na dinarskih planotah, na Kočevskem in v Beli krajini, na Gorjancih, med Krko in Savo, na Kozjanskem v Zasavju in na južni strani Pohorja.
RASTIŠČE: Uspeva v gozdovih, soteskah, meliščih in med skalovjem na neapnenčastih, skalnatih rastiščih.
VLAGA: Prijajo mu vlažna rastišča z visoko zračno vlago.
PH: 5, 6
SVETLOBA: Je senčna vrsta.
POSEBNOST: Listi so nedeljeni, iz korenike zraste šop v krogu razporejenih stebel.
CVETI: od junija do avgusta

Opis je objavljen v knjigi Rastlinski ključ za določanje lastnosti rastišč založbe Didakta.  

Fotogalerija

Znane so različne varietete, ki se razlikujejo po nagubanosti listov.

Jelenov jezik je primeren za zasaditev senčnih skalnjakov, kamor le redko posije sonce. Najbolje se počuti v družbi pljučnikov, smrdljivih telohov, bršljana, kamnokrečev, kopitnikov, konopnic, kresničevja, vrtnih kresnic in host.

Lepo vidne spore na spodnji strani lista.

Nežni, odvijajoči se listi v pomladnem soncu.

Komentarji (0)

RSS komentarji