Roze in vrt

Cvetoče vrtnice so vrtovom od nekdaj dajale pridih skrivnostnosti.

Mali princ ni mogel prikriti svojega občudovanja:
»Kako ste lepi!«
»Kajne?« je sladko dejala cvetlica. »In rodila sem se tisti hip kot sonce …«
Mali princ je brž spoznal, da cvetica ni ravno skromna, toda kaj, ko je bila tako čudovita!
(Iz knjige Mali princ Antoina de Saint-Exupérija, prevod Ivan Minatti)

Vrtnica je vrtnica je vrtnica je vrtnica (A rose is a rose is a rose is a rose), je zapisala Gertrude Stein, ameriška pisateljica in prijateljica številnih umetnikov, ki so v prvi polovici prejšnjega stoletja našli v Parizu zatočišče za svoje ustvarjanje. Za ljubitelje in tudi poznavalce vrtnic se za tem stavkom, če je Gertrude Stein hotela ali ne, skriva tisočletna zgodovina, ki je človeka tesno povezala s to mikavno, a tudi bodečo rastlino. Drug drugemu sta se ves ta čas prilagajala, se podrejala in tudi kaznovala, ter se, če smo nekoliko romantični (kar se pri vrtnici prav gotovo spodobi), vedno ljubila.

Razkošje, prežeto z vonjem po vrtnicah

Pri pisanju o preteklosti vrtnice bi lahko začeli kjerkoli: v Nemčiji, Franciji, na Japonskem, severni Ameriki, saj so v vseh teh deželah znanstveniki naleteli na fosile z njenimi prepoznavnimi listi. Ti govorijo o tem, da ta rastlina obstaja že štiri milijone let, torej dalj kot človek, kot sta zapisala David Squire in Jane Newdick, avtorja čudovite monografije o vrtnici The Book of the Rose (Crescent Books, New York 1991). O tem, da se je kmalu srečala s človekom, govorijo poslikave na razbitih delih lončenih posod, ki so jih arheologi našli v kraljevi palači na Knososu na Kreti, torej na kraju, kjer je vzcvetela najzgodnejša evropska civilizacija. Poznavalci trdijo, da je človek gojil vrtnico skupaj s perunikami, z lilijami in žafrani že vsaj 1800 let pred našim štetjem.

Med perzijskimi vrtnarji je bila vrtnica tako zelo priljubljena, da za rožo in vrtnico sploh niso potrebovali dveh besed. Perzijci so gojili cvetice, okrasno drevje in grmovje, bili so izjemni sadjarji, in marsikateri strokovnjak je prepričan, da so bili prav oni prvi, ki so vzljubili rastline na tak način, kot jih zahodni svet ljubi danes.

Vrtnico so častili v Babilonu, Egiptu, na Kitajskem, v srednji Aziji, Grčiji – in seveda Rimu. V vencih, namenjenih zmagovalcem, je zamenjala lovor, hrabrost so nagrajevali z njenimi cvetovi. Šele ko so zavzeli severno Afriko, so si smeli bojevniki VIII. legije vgravirati cvetove vrtnic na svoje ščite. Zgodovina pravi, da so prevzetneže, ki so svoje prelahke zmage in uspehe kronali z venci iz vrtnic, celo kaznovali. Stari ohranjeni dokumenti pričajo, da je rimski senat ukazal zapreti posojevalca denarja, ker se je revež bahal z vencem, spletenim iz vrtnic.

S časom se je spoštovanje sprevrglo v že skoraj odbijajoče pretiravanje. Pravijo, da je bil zrak v času cesarja Domicijana (od leta 81 do 96) v Rimu prežet z vonjem po vrtnicah. Razvajeni mladeniči so se kitili z venci, ko so se odpravili v senat ali kopališče. Z vrtnicami so okraševali domove, kar je bilo prej strogo prepovedano. Z njimi so se spominjali umrlih in izkazovali ljubezen in veselje. Nazdravljali niso zgolj z vinom tako kot danes, temveč so izpulili iz venca nekaj cvetnih lističev in jih namočili v pijačo. Squire in Newdick omenjata, da so jih dodajali jedem in pijačam. »Resnično se je zdelo, kot da njihova domišljija ni imela meja glede uporabe vrtnic,« pišeta.

Poglejmo recept za pripravo kravjih možganov. »Stolči cvetne liste v možnarju in jih presej; dodaj štiri goveje možgane, poper, sol, osem jajc, kozarec in pol dobrega vina in nekaj žlic olja. Peči v pekaču, namazanem z oljem.« S cvetovi so polnili blazine, okrog vratu so si obešali dišeče vrečice, z rožno vodo so polnili vodnjake, tla razkošnih palač so prekrivali z dehtečimi kupi lističev, ki so nemalokrat segali do kolen. Legende govorijo, da je k priljubljenosti veliko pripomogla samoljubna egipčanska vladarica Kleopatra, ki je Marka Antonija zapeljala med kopico dišečih cvetov.

Vojne in vrtnice

Zgodovina pozna še veliko bolj ali manj romantičnih zgodb, ki govorijo vrtnicah, in številne med njimi so povezane žal tudi z vojnami. Angleži poznajo vojno med vrtnicami (pri nas je bolj poznana kot vojna med belo in rdečo rožo). To je bil dolgotrajen in krvav boj med dinastijama za angleški prestol, ki se je odvijal v 15. stoletju. Nasprotniki so se med seboj razlikovali po emblemih: dinastija York je imela v grbu belo vrtnico (verjetno Rosa alba semi-plena), rodbina Lancaster rdečo damaščansko vrtnico (Rosa gallica 'Officinalis'). Vojna se je končala z zmago Henrika VII. iz rodbine Tudor, njegov sin je simbolično združil bele in rdeče cvetne liste na svojem grbu.

Ampak ozrimo se še proti starodavnim deželam na vzhodu, če jim že dolgujemo svojo ljubezen do kulturnih rastlin. Vrtnice so bile svete rastline za muslimane. Zato je sultan Saladin, ko je v 3. križarski vojni (1187) zavzel Jeruzalem, poslal v to sveto mesto 500 kamel, natovorjenih z rožno vodo, da bi z njo lahko očistili 'omadeževano' Omarjevo mošejo in odplaknili vplive krščanske vere. Podobno je tudi turški sultan Mohamed II., ko je zavzel krščanski Konstantinopel, očistil z rožno vodo veličastno cerkev Hagio Sofio, ki jo je začel graditi bizantinski cesar Justinijan I., in jo spremenil v mošejo. Vrtnice so za to najprimernejše, saj v muslimanski mitologiji velja, da izvirajo iz Mohamedovih kapljic potu.

Zato je včasih veljalo, da neverniki niso smeli nositi belih vrtnic, poleg tega je bil velik greh, če so beli cvetni listi padli na tla.

Fotogalerija

Rosa ʻPink Grootendorstʼ

Rosa ʻGraham Thomasʼ

Čudoviti cvetovi vrtnic (Rosa ʻRaubritterʼ – Macrantha hybrid) in belih naprstecev (Digitalis purpurea ʻAlbaʼ) ustvarijo na vrtu nepozabno junijsko kompozicijo.

Rosa ʻCardinal de Richelieuʼ

Žuborenje vode, omamni vonj vrtnic in barvna ubranost pričajo o premišljeni zasaditvi (Rosa ʻPaxʼ, Iris pseudacorus).

Zaznamek

Komentarji (0)

RSS komentarji

Napišite komentar

Za komentiranje morate biti prijavljeni . Prosimo vas, da se registrirate, če nimate odprtega uporabniškega računa.