Roze in vrt

Marsikateri lastnik vrta si prav zato, da lahko občuduje cvetove lokvanjev, na vrtu uredi bajer.

Pomlad je čas, ko se odločamo za ureditev vodnega bajerja, to je pravega vodnega rastišča, v katerem gojimo številne zanimive rastline ali pa vanj naselimo tudi ribe.

Da bomo uspešno gojili vodne rastline, moramo poznati delovanje vodnega okolja. Najprej moramo rastlinam zagotoviti primerne razmere za rast. Priporočamo, da ima bajer vsaj od 8 do 10 kvadratnih metrov površine in je globok od 60 do 80 centimetov. Zanj izberemo sončen do polsenčen prostor, da bo rastline vsaj od 4 do 6 ur na dan obsevalo sonce. Manjši kot je, večja so dnevna temperaturna nihanja vode, kar marsikateri rastlini, pa tudi ribam, ne ustreza, zato propadejo.

To, kar so na gredi s trajnicami pleveli, so v bajerju alge. Skoraj samoumevno se nam zdi, da moramo nasade s trajnicami in drevnino nenehno pleti, okopavati ali zastirati z lubjem, dokler se površina ne zaraste; ko natočimo v bajer vodo in ga zasadimo z izbranimi rastlinami, pa menimo, da mora biti voda popolnoma čista. Takoj ko se v njej pojavijo prve alge, nas zagrabi nejevolja. V prepričanju, da smo storili kaj narobe, vodo izčrpamo in zamenjamo, tudi večkrat v eni sami rastni sezoni. In ker tako bitka z algami ni nikdar dobljena, saj vodno okolje ne more naravno zaživeti, postanemo obupani, slabe volje in misel na gojenje vodnih rastlin opustimo.

Prva stvar, ki jo moramo vedeti, ko se lotimo ureditve vodnega biotopa, je, da bo tudi vodo v bajerju treba redno pleti, to pomeni odstranjevati alge. S časom, to je v enem ali dveh letih, pa bo vodno okolje postalo dovolj stabilno, da bo pojav alg skoraj neopazen in nemoteč. Za začetek moramo bajer le naseliti z zadostno količino ustreznih rastlin ter redno in potrpežljivo spremljati življenjske procese v njem.

Ključ do uspešnega gojenja vodnih rastlin leži prav v razumevanju življenjskih procesov v vodi. Za hranila, ki so dostopna tako rastlinam kot algam, poskrbijo bakterije, ki s pomočjo kisika razkrojijo organske odpadke in jih spremenijo v nitrate. Nitrati omogočajo bujno rast vodnih rastlin, in ko te ponovno odmrejo, se ciklus razpada in rasti ponovi. Vendar samo če je v vodi dovolj kisika, sicer se voda zastrupi in vsi organizmi začnejo odmirati.

Nadzor vodnega okolja

Stabilnost vodnega okolja zato nadzorujemo na štiri načine.

Prvič moramo omejiti količino organskih odpadkov, da voda ne bi postala prebogata s hranili, oziroma da v njej, ob razkroju, ne bi prišlo do pomanjkanja kisika. Iz vode jih zato redno odstranjujemo. Pomagamo si lahko tudi z različnimi mehanskimi in biološkimi filtri. Filtri morajo delovati 24 ur na dan, tako da se v tem času vodni volumen petkrat pretoči. Velikost in zmogljivost filtra zato določimo na podlagi dejanske količine vode v bajerju.

Drugič moramo poskrbeti za zadostno dovajanje kisika v vodo, zato vanjo obvezno posadimo kisikotvorne rastline. To so tiste, ki rastejo potopljene v vodi in s fotosintezo v vodo izločajo prosti kisik. Običajno niso prav posebno atraktivne in imajo neznatne cvetove. Najlažje sta dosegljiva navadna smrečica (Hippuris vulgaris) in spomladanski žabji las (Callitriche verna), občasno pa tudi nekatere druge, kot na primer rmanec (Myriophyllum sp.) in močvirska grebenika (Hottonia palustris). Potrebujemo približno od 3 do 5 sadik na kvadratni meter vodne površine. Dodatno lahko kisik dovajamo še z različnimi črpalkami, ki vodo iz bajerja premešajo in obogatijo s kisikom iz zraka.

Tretjič je pomembno, da vodo v bajerju senčimo, saj prav s senčenjem v največji meri zaviramo rast alg. Alge potrebujejo za svoj razvoj ogljikov dioksid in sončno svetlobo, zato se spomladi tako hitro pojavijo, saj listi drugih vodnih rastlin še niso dovolj razviti. Vodno gladino lahko senčimo z različnimi plavajočimi rastlinami ali pa s tistimi, ki so ukoreninjene na vodnem dnu, liste pa raztegnejo po gladini. Med plavajočimi rastlinami je kar nekaj takih, ki se zelo hitro razraščajo, npr. mala vodna leča (Lemna minor), ali pa so zelo privlačne, kot sta to vodna hijacinta (Eichornia crassipes) in vodna solata (Pistia stratiotes). Obe prihajata iz tropskih krajev in ju moramo vsako leto na novo posaditi, dobro uspevata pa le v toplem poletju, ko temperatura vode dosega več kot 20 stopinj. Tudi vodna praprot (Azolla caroliniana) in plavajoči plavček (Salvinia natans) sta zelo hitro rastoči plavajoči rastlini, a ju bomo prav tako morali vsako leto saditi na novo.

Četrtič pa velja, da mora biti bajer zadosti zaraščen z vodnimi rastlinami, ki bodo lahko uporabile ustvarjena hranila – nitrate. Poleg najbolj priljubljenih lokvanjev je tu še cela vrsta zanimivih trajnic. Pred saditvijo moramo biti pozorni na to, v kateri globini bodo uspevale. Z leti, ko se razrastejo, pa moramo poskrbeti, da ostane tretjina vodne površine vedno odprta in nezaraščena, saj je čar bajerja tudi v lesketu vodne gladine.

Rože & vrt III/5 (maj 2004)

Fotogalerija

Nekatere vrste perunik se v vodi odlično počutijo. Še več, celo potrebujejo jo za svojo rast (Iris laevigata).

Mirna vodna gladina odseva podobo neba, na njej pa so se pravkar odprli cvetovi lokvanjev.

Močvirska perunika (Iris pseudacorus)

Komentarji (0)

RSS komentarji