Roze in vrt

Vsake štiri leta pravimo, da je »kebrovo leto«. Takrat se zaključi njihova preobrazba in odrasle žuželke odletijo na ženitovanjski let.

Po hladni, dolgi zimi postanejo dnevi toplejši in daljši, zato mladi radi preživljajo večere na prostem. Igrajo se, pogovarjajo, lovijo in se »gredo skrivat«, saj ima noč svojo moč. Potem se nekega večera, še v mraku, pojavijo hrošči in s svojim brenčanjem pritegnejo njihovo pozornost.

To so tisti veliki zavaljeni hrošči, ki se zaradi počasnejšega in nekoliko nerodnega leta dajo zlahka ujeti. Bolj korajžnim fantom prinašajo razposajeno zabavo, ko nič hudega sluteče živalce tlačijo sovrstnikom za ovratnik. Pri tem žrtve nemočno opletajo z rokami, kar vzbuja nemalo smeha in zlasti dekleta vreščijo, saj hrošči povzročajo nenavadne občutke, ko se s krempljastimi nogami kobacajo po razgreti koži na prosto. Potem mama pokliče »Domov!« – in zabave je konec. Taki so otroški spomini marsikaterega od nas.

Hrošči, ki letajo naokoli v mraku majskih večerov, so tako imenovani majski ali tudi rjavi hrošči (Melolontha melolontha). Nekoč dokaj pogosti hrošči postajajo vse redkejši. Naravno okolje je zaradi uporabe pesticidov zastrupljeno do take mere, da mnoge živalske vrste, predvsem tiste manjše, manj opazne, počasi izginjajo in pestrost življenja se zmanjšuje. Majski hrošči so dokaj veliki, dolgi do dva centimetra in pol, bolj čokate oblike, pretežno rjave barve in z značilnim belo-črnim žagastim vzorcem ob straneh zadka. Kot vsi hrošči imajo prvi par kril spremenjen v trdne pokrovke, ki prekrivajo in varujejo nežna ter zložljiva letalna krila. Vsakdo je verjetno že videl pikapolonico po pristanku zložiti krilca pod pokrovke. Pred vzletom pa morajo hrošči najprej dvigniti pokrovke, iztegniti letalna krila in jih napolniti z zrakom, da so napeta in primerna za let.

Bod' moja, bod' moja … tudi majski hrošč mora najprej osvojiti svojo izbranko.

Vsi deli hrošča so močno hitinizirani, zato je zunanji oklep čvrst in trden. Trk z razmeroma velikim majskim hroščem v letu je vsaj neprijeten, če že ne boleč. Majski hrošči so prepoznavni tudi po nenavadno oblikovanih tipalnicah, ki so razvejane, pahljačaste in so videti kot nekakšne metlice. Pri samčkih so bolj razvite, večje, kar je razumljivo, če vemo, da tipalnice niso samo za tipanje, ampak z njimi tudi vohajo. Večje ko so tipalnice, boljše so vohalne sposobnosti. Spolno godne samičke namreč oddajajo značilne vonjave, imenovane feromoni, ki pomagajo samčkom, da jih lažje najdejo. Pahljačaste tipalnice teh živali so tako prepoznavne, da so samčki v otroških slikanicah in risankah uporabljeni kot stereotip dobrodušnega hrošča.

Majski hrošč živi po vsej Evropi in je v Sloveniji splošno razširjen, predvsem v nižinah in sredogorju. Odrasli hrošči se pojavljajo že konec aprila in v nekaj tednih izginejo. Na vsake štiri leta pa se pojavijo množično, predvsem v maju. V preostalih mesecih leta jih ne videvamo. Vzrok takega nenadnega pojavljanja in izginevanja majskih hroščev je v njihovem razvoju. Oplojene samice izležejo večkrat v maju do 80 jajčec, četrt metra globoko v rahlo zemljo, nakar odrasli hrošči poginejo. 

Iz jajčec se izležejo značilne ličinke, imenovane ogrci. Ogrci so bele barve, črvaste oblike, z debelo hitinasto glavo, na kateri so močne čeljusti, zadek pa je spodvihan naprej. Živijo v zemlji in se hranijo s koreninami, zato naredijo veliko škode v drevesnicah, zelenjavnem vrtu, sadovnjaku, na polju, pa tudi na travnikih, še zlasti kadar so zelo številni. Po treh letih so ogrci dolgi šest centimetrov. Tedaj se v podzemni votlinici zabubijo in na jesen se bube preobrazijo v odrasle živali, v hrošče. Ti prezimijo globoko v zemlji in četrto leto spomladi prilezejo na površje. Odrasli hrošči se hranijo z listi dreves in grmov ter v nekaj tednih življenja lahko opustošijo cele gozdne sestoje ali nasade sadnega drevja.

Življenjski cikel majskega hrošča poteka torej štiri leta, vendar to ni v kakšni zvezi s prestopnimi leti.  Strokovnjaki govorijo o hroščevem letu, očanci na podeželju pa o kebrovem. V vsakdanjem življenju ima »kebrov let« negativni predznak tudi v prenesenem pomenu. Hrošči se sicer razvijajo in pojavljajo tudi v drugih letih, a ne tako množično.

Če odmislimo škodljivost teh žuželk, nam ostane prijeten spomin na srečanja z njimi v prvih toplih, po poletju dišečih večerih in brezskrbno mladost.

Rože & vrt III/5 (maj 2004)

Komentarji (0)

RSS komentarji