Roze in vrt

Rdeči ribez ni samo okusen, ampak ima na vrtu, obložen s plodovi, tudi okrasno vrednost.

Ob obiranju rdečega ribeza se pogosto spomnim na drobne, kisle, rdeče jagode na kratkih, zbitih grozdih na vrtu tete, ki je v naši družini skrbela za sadne zaloge. Manj veselja je bilo, ko smo si »grozdje« morali nabrati otroci sami. Majhna aluminijasta kanglica se je le počasi polnila proti robu. Vendar se je za priboljšek splačalo potrpeti. Osmukanemu ribezu smo dodali sladkor in primešali debelo, rumenobelo smetano, ki se je v velikih skledah zavretega mleka lomila kot ledene plošče. Taka sladica je bila nadvse kalorična, vendar se kljub vsemu rdečemu ribezu s smetano še vedno ne odpovem.

Črni, rdeči in beli ribez so sadne vrste, ki jih vse premalo cenimo, in kakšen grmiček ali dva bi resnično sodil na vsak vrt. Svoj prostor bi moral, kot sezonsko sadje, dobiti tudi na policah trgovin. Rdeči ribez je namreč ena izmed redkih sadnih vrst jagodičja, ki se v primerno hladnem okolju nespremenjen obdrži več mesecev, tako da bi ga lahko kupovali daljše obdobje. 

Ribez je od nekdaj rasel na kmečkih, mestnih, grajskih in samostanskih vrtovih. Danes ga skoraj ne vidimo nikjer več in zdi se, da je v Sloveniji pozabljen. Resnično ga cenijo le potrošniki severozahodne Evrope in Skandinavije.

Beseda ribez izvira iz arabskega izraza ribas, ki pomeni zdravilno pijačo s trpkim okusom, narejeno iz rabarbare. Ker Arabci v Evropi v drugi polovici prejšnjega tisočletja niso našli rabarbare, so iskali rastlino, ki bi ji bila po okusu najbolj podobna. V gozdovih so našli majhen grmiček (rdeči ribez) in ga poimenovali ribas oz. ribes. Avtohtoni rdeči ribez (Ribes rubrum) je doma v srednji Evropi, Veliki Britaniji, Franciji, Belgiji, Nemčiji, Poljski. Prvi zapisi o njem izvirajo iz Nemčije in segajo v leto 1480, v Italiji pa so o njem pisali leta 1550. Črni ribez (Ribes nigrum) je avtohtona rastlina v alpskem svetu in Rusiji, kjer se je celo reka Moskva prvotno imenovala Smorodinovka – po velikih površinah divjega črnega ribeza, ki je uspeval v njeni okolici. Kosmulja (Ribes grossularia) je znana že iz antičnih časov in prav tako izvira iz Evrope. Prva omemba datira v trinajsto stoletje, ko jo je našel Francoz Rustebeuf in jo poimenoval groiselle. Tako je nastalo ime Ribes grossularia.

Slastni plodovi kosmulje

Črni in rdeči ribez ter kosmulja so avtohtone rastline tudi v Sloveniji, kjer najbolj uspevajo v neokrnjenem alpskem svetu.

Beli ribez ni samostojna sadna vrsta, temveč je mutacija rdečega ribeza. Med ribeze prištevamo tudi medvrstne križance, ki so nastali s križanjem kosmulje in črnega ribeza. Najbolj znana in razširjena je josta, čeprav obstajajo še sestrske sorte, imenovane jochina, jocheline, jogranda. Križanci bujno rastejo in so praviloma večji kot kosmulja ali ribez. V višino zrastejo več kot dva metra, so brez trnov in zelo dobro rodijo.

Vitaminska sestava ribezovih plodov je zelo bogata. Največ je vitamina C, ki ga je v črnem ribezu 150 g (to je od 7- do 8-krat več kot v citrusih, približno 10-krat več kot v jabolkih in celo 100-krat več kot v grozdju), v rdečem 45 g in v kosmulji 28 g na 100 g svežih plodov. Po količini vitamina C črni ribez prekaša samo šipek. Med minerali sta najbolj zastopana železo in kalcij. Železa je največ v črnem ribezu, in to kar dvakrat več kot v rdečem. Tudi kalcija je v črnem ribezu dvakrat več kot v rdečem ribezu ali kosmulji.

Ribez je zelo enostavno gojiti. Pomembno je, da izberemo sončno in zračno lego ter ustrezna tla. Ribez za dobro rast potrebuje nevtralna, globoka in dobro prehranjena tla, v katerih je veliko dušika, srednje veliko fosforja in veliko kalija. Tla prekopljemo od 30 do 50 cm globoko.
 

Šibke in srednje rastoče sorte rdečega ribeza in kosmulj gojimo v obliki grma, bujno rastoče pa v obliki grma, špalirja ali ozkega vretena. Rdeči ribez gojimo tudi kot živo mejo, črnega pa najpogosteje kot grm, prav tako kot josto, ki dobro uspeva tudi v obliki špalirja. S špalirnim gojenjem bujno rastočih sort se izognemo upogibanju ali lomljenju s pridelkom preobloženih rodnih vej. Pri kosmuljah nam zaradi dolgih, gostih in ostrih trnov špalirna oblika omogoča lažje obiranje pridelka. Rdeči in črni ribez ter kosmulje lahko gojimo tudi v drevesasti obliki. Za tako vzgojo moramo kupiti ali si vzgojiti visoko cepljene sadike. Podlaga tem sadikam je zlati ribez.

Srednje bujne sorte, ki jih bomo gojili v obliki grma, na srednje bogatih tleh sadimo v razdalji:

• rdeči ribez 250–300 cm med vrstami x 85–95 cm v vrsti;
• črni ribez 250–300 cm x 110–150 cm;
• kosmulje 250–300 cm x 75–85 cm;
• josta 300 cm x 110–130 cm.

Bujne sorte sadimo redkeje, šibkejše sorte pa gosteje.

Rez je pri ribezu zelo preprosta, saj grme režemo tako, da le izrezujemo poškodovane in polomljene veje. Veje delno prikrajšujemo le pri rdečem ribezu, kosmulji in križancih.

Ribez sadimo od 5 do 10 cm globlje, kot je rastel v drevesnici. Z globljim sajenjem dosežemo, da se grm ustrezno razraste. Po sajenju grm odrežemo od 10 do 15 cm nad tlemi. Pri jesenskem sajenju moramo paziti, da so sadike utrjene oziroma les ustrezno dozorel, da nam sadike ob večjem mrazu ne bi pozeble.  

Recept: poletni puding 

Rože & vrt III/7 (julij 2004)

Fotogalerija

Ker grm ribeza ali kosmulje ni velik in ker je prava zakladnica vitaminov, bi moral rasti na vsakem vrtu.

Vitaminska bomba – črni ribez

Komentarji (0)

RSS komentarji