Roze in vrt

V primerjavi z visokim je nizki fižol precej majhna rastlina, ki pa nam bo ob rednem zalivanju v času cvetenja in nastavljanju plodov bogato obrodil.

Pred manj kot 300 leti so v Evropi začeli gojiti nizki fižol. Naj bo visoki ali nizki, fižol je novinec na stari celini, saj so ga Španci prinesli v Evropo šele na začetku 16. stoletja. Sicer pa je to ena najstarodavnejših kulturnih rastlin – po arheoloških najdbah iz Peruja sodeč, so ga tam gojili pred vsaj 8000 leti, v Srednji Ameriki pa nekoliko pozneje, pred 6000 leti.

V preteklosti je bil fižol do pred kratkim izključno visoki. Natančneje je to plezalka, ki ponekod v Mehiki in Južni Ameriki še vedno raste samoniklo. Je čisto pravi fižol, kot ga poznamo z vrtov, le semena so krajša kot en centimeter.

Nizki fižol kar sam ponuja primerjavo z visokim. Temeljna razlika je način rasti, saj ne potrebuje opore, torej prekel, vrvic in podobnih vrtnih pripomočkov, ob katerih se pne njegov visoki sorodnik. Zato je priprava rastišča zanj nekoliko manj zahtevna, vseeno pa zahteva veliko naše pozornosti. Splača se potruditi in preizkusiti različne sorte, kajti sicer se pogosto zgodi, da imamo pridelka obilo, a je stročje v primerjavi z »visokim« maslencem precej vodeno in brez izrazitejšega okusa.

Zaradi manjše, grmičaste rasti je primeren za sajenje na zelo majhne zelenjavne vrtove, lahko pa raste tudi kot samostojna rastlina na gredici. Tudi če nimamo vrta, se mu ni treba odreči, ker ga lahko gojimo kot posodovko, v cvetličnih loncih ali koritih, kar na domačem balkonu. Posoda mora biti vsaj 30 cm globoka in mora imeti 25–30 cm premera.

Ponudba sort je, vsaj v tujini, precej bogata. Največ sort nizkega fižola gojimo za stročje. Stroki so različno obarvani: rumeni ('Constanza'), zeleni ('Jumbo', 'Masterpiece'), vijolično progasti ('Cyrus') in temno vijolični ('Royal Burgundy', 'Purple Tree', 'Royalty'). Nekatere sorte so namenjene pridelavi svežega zrnja, ki ga seveda lahko tudi posušimo ('Pinto', 'Tongues of Fire', 'Yellow Eye').

Nizki fižol sejemo konec pomladi, ko se tla segrejejo vsaj do 10 stopinj Celzija, ali na začetku poletja, v vrste, med katerimi naj bo pol metra razmika, med rastlinami v vrstah pa naj ga bo 20 cm. Lahko sejemo tudi po več semen skupaj, vendar naj bo v tem primeru med skupinami rastlin nekaj dodatnih centimetrov razmika. To je sorazmerno gosta setev, a je pridelek znatno večji. Pri večini sort začnemo stročje obirati en mesec in pol do dva meseca po setvi. Fižol slabo raste v kislih tleh, zato moramo taka tla pred setvijo apniti.

Zlasti na začetku rasti ga moramo redno pleti, pozneje pa zaradi goste rasti med posameznimi grmiči ni več prostora za plevele. Več pozornosti mu namenimo v bolj sušnih obdobjih, ko ga moramo redno zalivati. Za pridelek je ključnega pomena, da ima med cvetenjem dovolj vlage, zato ga v suši še zlasti pozorno zalivamo. V bolj sušnih krajih je zelo koristno, če tla takoj po setvi zastremo.

Ko se razvijejo prvi stroki, jih redno trgamo in tako spodbudimo razvoj novih. Tako nam dajo rastline optimalen pridelek, ki je poleg tega še okusnejši. Če stroke predolgo pustimo na rastlinah, otrdijo in so komaj še primerni za prehrano. Fižol za zrnje pa seveda pustimo na rastlini, dokler niso semena v strokih polno razvita. Takšna porabimo sveža, če pa jim nameravamo shraniti, naj se stroki na rastlini že malo osušijo. Takrat poberemo cele rastline in jih obesimo v suh, zračen prostor, da se posušijo. Nato zrnje izluščimo, do konca posušimo in povsem suhega shranimo v dobro zaprtih posodah. Da se izognemo nadležnim hroščkom, imenovanim fižolarji, ki se radi naselijo v zrnih, fižol pred trajnim skladiščenjem pretresemo v plastično vrečko, ki jo za 48 ur zapremo v zamrzovalnik. Nizka temperatura bo uničila nadležneže.

Nizki fižol v kuhinji

Stročji fižol je ena najbolj hranilnih vrst zelenjave. Vsebuje okoli 10 odstotkov ogljikovih hidratov in približno enako količino beljakovin. V njem je veliko balastnih snovi, rudnin, vitaminov in drugih bioaktivnih snovi. Je ena najokusnejših vrst hrane za dobro poletno počutje in odlično prebavo. Izboljšuje kri, saj znižuje vsebnost trigliceridov in holesterola v njej, ter hkrati znižuje krvni tlak. Spodbuja presnovo, zlasti ogljikovih hidratov, ker uravnava raven sladkorja v krvi. Koristi ledvicam in čistilno učinkuje v sečnih poteh. Zato stročji fižol v sezoni vsekakor jejmo čim pogosteje, kajti zunaj nje je, pripeljan iz oddaljenih krajev ali zamrznjen, le približek izvorne odličnosti.

Stročji fižol pripravimo kot solato, ki je ena najokusnejših poletnih jedi. Strokom le odrežemo peclje, po potrebi odstranimo vlakna in skuhamo v sopari. Če jih kuhamo v vodi, naj je bo v posodi čim manj, da jo lahko nato porabimo skupaj s stroki, saj je po kuhanju bogata s hranilnimi snovmi. Najodličnejše sorte stročjega fižola so že zgolj kuhane tako okusne, da ne potrebujejo dodatkov. Pojemo jih lahko za malico, lahko večerjo ali kot prilogo k drugim jedem.

Seveda je stročji fižol okusen tudi, če ga začinimo. Izbiramo lahko med različnimi olji, ki naj bodo hladno stisnjena – oljčnim, sezamovim, sončničnim, lanenim ... Okusen je tudi z narezanim strokom česna, pa tudi s svežimi ali posušenimi zelišči, zlasti majaronom, materino dušico, dobro mislijo, šetrajem in podobnimi dišavnicami. Solato lahko po želji tudi okisamo. Solimo jo le malo, včasih pa se prileže, če ji slan okus doda sojina omaka. Zaradi številnih možnosti začinjenja in okusnosti je solata iz stročjega fižola poleti izjemno priljubljena – to je ena tistih jedi, ki se jih preprosto ne moremo naveličati. Poleg tega lahko stročji fižol dodajamo tudi poletnih juham in enolončnicam – zelenjavnim, gobovim in mesnim.

• Prijazne sosede, ob katerih se fižol dobro počuti, so njegove rojakinje iz dežel, v katerih so že prvotno rasli skupaj – koruza in buče. Dobro bo uspeval tudi ob stebelni zeleni in kapusnicah, pa tudi ob zelju, ohrovtu in kolerabi.

• Če je vreme deževno in zrak zelo vlažen, se na fižolu pogosto razvije siva plesen, korenine pa začnejo gniti. Mlade rastline radi obžirajo polži in bolhači, pozneje pa se na poganjkih naselijo črne listne uši. Listna bakterijska pegavost je še ena nevšečnost, ki lahko prizadene fižol.

• Po končani rastni dobi grmičev fižola ne izrujemo iz zemlje, temveč jim stebla le odrežemo tik nad zemljo, tako da korenine, na katerih so dušični mešički, ostanejo v njej. Enako naredimo tudi z rastlinami graha, visokega fižola, soje in boba.

• Fižola v zrnju ni treba vedno sušiti. Kuhano, sveže oluščeno zrnje je slastno in podobnega okusa kot kuhan kostanj. Oluščenega shranimo v plastičnih vrečicah in ga globoko zamrznemo. Pred uporabo takega fižola ni treba namakati.

• Če nam je všeč solata iz stročjega fižola in bi radi ob njej uživali tudi pozimi, lahko fižolove stroke vložimo v kis ali slanico, podobno kot paprike ali kumare.