Roze in vrt

Vsak lasek vodi do zrnja, skritega v trdnem ovoju listov, ki ga obdajajo. Z rastjo storža laski odmirajo.

Zaradi silne pomembnosti koruze je njena različica s sladkimi zrni kar nekoliko v senci. Morda se, zaradi industrijske vzgoje koruze za zrnje in za silažo, kar nočemo spomniti nanjo, saj je njena vzgoja močno podprta s pesticidi in zato zelo obremenjujoča za okolje.

Koruza (Zea mays var. saccharata)je izrazito industrijska rastlina, za pšenico in rižem tretje najpomembnejše žito na svetu, vendar njenega zrnja in silaže iz zelene rastline v Evropi in severni Ameriki bistveno več poje živina kot ljudje. Le v Srednji in Južni Ameriki ima koruza pomembno vlogo tudi v prehrani ljudi.

No, s sladko koruzo je drugače. Pri tej izrazito vrtni rastlini je zagotovilo največje kakovosti prav to, da koruzni storž odtrgamo, ga spečemo ali skuhamo – in pojemo. Velika skrivnost najokusnejše sladke koruze je v svežini. Vsebuje bistveno več sladkorja kot koruza za zrnje, vendar se ta sladkor v odtrganem storžu začne hitro spreminjati v škrob. Zato sladko koruzo porabimo ali zamrznemo čimprej po obiranju in je ne hranimo več kot dan ali dva.

Sladka koruza ima rada rahla in bogato založena tla. Poleg tega ji je všeč dovolj sonca in vlage. Storži zazorijo približno tri mesece po setvi. Zgodnja setev nam zagotovi zgodnejši pridelek le, če aprila vzgojimo sadike v zavarovanem prostoru. Na prosto jo sejemo šele maja, saj ima sladka koruza rada temperature nad 10 stopinj. Semena sejemo v vrste okoli 60 cm narazen, med rastlinami v vrsti pa naj bo vsaj 20 cm prostora. Sejemo oz. sadimo jo tudi posamič ob robovih gred. Ko rastline zacvetijo, jih redno zalivamo.

Sladka koruza je primerno zrela, ko se laski začnejo sušiti, zrnje pa je mlečno, ne prevodeno in ne pretrdo. To preverimo tako, da zrno pritisnemo z nohtom. Iz njega se mora pocediti gosta mlečna tekočina. Če tekočine ni, smo že prepozni, če je vodena, pa počakajmo še kak dan.

Sladko koruzo po obiranju hranimo svežo čim krajši čas. Če je pridelek obilnejši, to pomeni, da bi na vrhuncu sezone jedli samo sladko koruzo. Zato presežek pridelka shranimo v zamrzovalniku. Zamrznemo cele storže ali zrnje pred zamrzovanjem porežemo s storža. V prvem primeru storže nato kuhamo ali pečemo, v drugem pa zrnje skuhamo in z njim pripravimo solate in priloge.

Prehranski pomen sladke koruze je energijskega in barvitega značaja. V njej je okoli desetina sladkorjev, malo škroba, nekaj beljakovin, vitamini skupine B in drugi vitamini, nemalo rudnin in precej karotenoidov. Zaradi slednjih sladka koruza učinkuje kot antioksidant. Druge sestavine pa preskrbijo telo s hranili, ki tako ali drugače sodelujejo v presnovnih procesih, pri katerih se sladkorji – teh ima sladka koruza (če ne štejemo prevladujočega deleža vode) največ – spreminjajo v energijo. Pomembna sestavina je tudi celuloza, torej balast, ki pripomore k dobri prebavi. Razen tega je sladka koruza hrana za zdrave ledvice in sečne poti in za nižjo vsebnost holesterola v krvi. Temelj vse hranilnosti sladke koruze pa je v tem, da jo dobro prežvečimo, sicer se njeno zrnje prerado izmuzne med zobmi.

Koruza je ena najstarejših kulturnih rastlin na Zemlji. Izvira iz Srednje Amerike, kjer jo gojijo vsaj 6000 let. V teh tisočletjih se je seveda marsikaj spremenilo, saj je bila, po arheoloških najdbah sodeč, izvorna koruza prav drobižna, z zrni, komaj kaj večjimi od pšeničnih. Z izborom in križanji so se odebelila in njeno zrnje je že kakih 2000 let tako debelo kot danes. Sladka koruza je v primerjavi s tisočletji uporabe koruze šele mladič, saj jo poznamo in gojimo okoli 200 let. 

Najobičajnejša sladka koruza je rumene barve, vendar obstajajo tudi bele in modrikaste sorte. Koruza za zrnje je še bolj pisana. Prav dobesedno, saj so zrna na istem storžu lahko različno obarvana, nekatere sorte pa imajo oranžno, rdeče, vijoličasto in celo črno vijoličasto zrnje. 

Koruzo si najpogosteje predstavljamo kot rastlino kmetijskih površin. Skoraj nikoli si je ne ogledamo od blizu, saj na njivi deluje kar malce dolgočasno. Šele ko raste na zelenjavnem vrtu, se razkrije, kako lepa rastlina je in kako lepo se zlije z drugimi rastlinami v celovitost majhnega vrta.

Škodljivci
Na koruznih storžih in steblih se lahko pojavijo velike sive bule, ki jih povzročajo glivice. Bolezen imenujemo snetljivost in je, če ne ukrepamo takoj, zelo nadležna in trdovratna. Pogosteje se pojavlja v vročem in suhem vremenu. Takoj ko bolezen opazimo in še preden se tvorbe odprejo, moramo uničiti vso rastlino, sicer se iz tvorb po okolici raztrosijo njihovi črni trosi, zametki bolezni. Obolelo rastlino sežgemo.

Pri pobiranju storžev moramo biti pozorni na strigalice, ki se pogostokrat pregrizejo v notranjost. Uničimo jih.

Mlade rastlinice koruze napadajo ličinke žitne osice, tako da se jim listje razcefra in deformira, zato je rast koruze upočasnjena in prizadeta.

Prijatelji
Že naše stare mame so ob koruzo sadile plezavi fižol, ki zato ni potreboval prekelj in je še lepše rasel, ker veter med stebli ni imel take moči kot na odprti gredi. Tudi buče in kumare so dobre sosede koruzi, ker jih njeno listje ščiti pred premočnim soncem in se zemlja ne izsuši tako kmalu. Med koruzo lahko posadimo še kapusnice: zelje, ohrovt, brokoli, kolerabice in brstični ohrovt. Dobro bodo uspevali tudi krompir in različne solate. Za okras lahko med koruzna stebla posadimo sončnice.

Komentarji (0)

RSS komentarji